K. k. Landwehrinfanterieregiment Laibach Nr. 27, LIR27 ali v prevodu Cesarsko-kraljevi domobranski pehotni polk št. 27 z nabornim okolišem Ljubljana in Trst ter s sedežem v Ljubljani je bil ustanovljen 1. oktobra 1901. V njem so služili večinoma slovenski fantje iz takratnih dežel Goriško-Gradiščanske in Kranjske.
Priprave na reorganizacijo polka v gorsko enoto, ki je bila predvidena za leto 1911, so se začele 30. marca 1908, ko je bil II. bataljon 5. cesarsko-kraljevega domobranskega pehotnega polka Pola iz goriške kasarne nadvojvode Rainerja premeščen v matični Pulj, kjer sta se nahajala njegova preostala dva bataljona. Na njegovo mesto je iz Celovca prispel II. bataljon 4. domobranskega pehotnega polka »Celovec«. Ta polk je bil v gorsko enoto preoblikovan že leta 1906. Cilj premestitve tega bataljona v Gorico je bil priprava urjenja in formiranje jedra za spremembo 27. domobranskega pehotnega polka v gorsko enoto.
1. marca 1911 je bil polk uradno preoblikovan v gorsko enoto (Landwehrgebirgsregiment). Preoblikovanje polka v gorsko enoto je pomenilo tudi bistveno spremembo v uniformi (planika na ovratniku suknjiča in krivček ruševca na kapi sta bila znaka gorskih enot), opremi in vadbi moštva, s tem pa je bila polku zaupana tudi obramba meje z Italijo od Gorice do trdnjave Kluže. Polk je sestavljalo kar 88 odstotkov slovenskih vojakov.
Po začetku mobilizacije 27. julija 1914 so se obvezniki 27. domobranskega pehotnega polka zbrali v Ljubljani in se nastanili po javnih poslopjih. V polku se je zbralo 4 777 mož in z njimi so formirali štiri bataljone: 1. in 3. bataljon sta se zbrala v Ljubljani, 2. in 4. bataljon pa v Gorici. Po razdelitvi opreme in orožja so imeli mobiliziranci kratko vojaško urjenje. 15. avgusta 1914 zjutraj se je polk z vlakom iz Ljubljane odpeljal proti ruskemu bojišču v Galicijo. Peljal se je skozi Ptuj, Veliko Kanižo, mimo Blatnega jezera in Budimpešte do Styra ter od tam odšel peš proti vzhodu. Pohod je bil slabo organiziran in utrujene enote so 26. avgusta prekoračile reko Zloto lipo ter zasedle vzhodno pobočje grebena Krasne. Ob hudih izgubah je bil 27. domobranski pehotni polk, skupaj s preostalimi slovenskimi enotami avstro-ogrske vojske, prisiljen v dolgotrajni umik na obrobja Karpatov. Polk je septembra 1914 sodeloval v bitki pri Grodeku, oktobra v bitki pri Przemyslu in novembra v Karpatih v bližini prelaza Dukla. Do maja 1915 je sodeloval v obrambnih bojih na severnem Ogrskem in v Karpatih, ko je nemško avstro-ogrska ofenziva pri Gorlicah rusko vojsko pregnala iz zahodne Galicije.
Maja 1915 se je z italijanskim napadom na Avstro-Ogrsko začela vojna tudi na zahodnem robu slovenskega ozemlja. Skupaj s pohodnimi bataljoni drugih slovenskih enot je 27. domobranski pehotni polk avgusta 1915 prišel na bojišče ob reki Soči, v Rabelj, kjer so ga opremili za gorsko bojevanje in uvrstili v 44. strelsko divizijo. V drugi polovici septembra 1915 je bil polk premeščen na Bovško, kjer je zasedal položaje med Rombonom in Šmohorjem, poveljstvo pa je imel na planini Duplje pri Krnskih jezerih. Do marca 1916 je sodeloval v manjših bojih v Krnskem pogorju, na Bovškem in pri Rablju. Ob koncu marca so celoten polk premestili na Južno Tirolsko, kjer je v zaledju počival do maja, ko se je začela velika avstro-ogrska ofenziva na asiaški planoti. Polk se je na Monte Cengio in Monte P?u dvakrat ostro spopadel z italijanskimi vojaki. Ofenziva je bila predčasno prekinjena, ker je ruska vojska na začetku junija napadla na avstroogrskem delu vzhodnega bojišča in prodrla več kot 100 kilometrov na zahod. Tako so 27. domobranski pehotni polk znova poslali na vzhodno bojišče, kjer se je bojeval julija in avgusta 1916; konec avgusta so ga poslali nazaj na soško fronto.
Po vrnitvi na soško fronto je bil polk najprej v rezervi 7. korpusa na Trnovski planoti, kjer je v osmi soški bitki sodeloval v obrambi Lokvic in v boju izgubil skoraj tretjino vseh vojakov. Konec oktobra je bil premeščen na Kras in tam sodeloval v deveti soški bitki v okolici Opatjega sela, decembra pa se je bojeval tudi na položajih na Fajtjem hribu. Od decembra 1916 do avgusta 1917 je branil položaje med Fajtjim hribom in reko Vipavo, kjer so do pomladi 1917 potekale le manjše akcije. 19. marca 1917 se je 27. domobranski pehotni polk preimenoval v 2. gorski strelski polk (K. k. Gebirgschützenregiment Nr. 2, GSR2).
Maja 1917, med deseto soško bitko, je zasedal položaje južno od reke Vipave. V drugi polovici avgusta, ob začetku 11. soške bitke, je bil na položajih pri Špacapanih. 1. septembra so polk poslali na Škabrijel, kjer je bil zadolžen za obrambo ključnih položajev. Tu je imel med 3. in 11. septembrom izjemno veliko izgub: 1 173 vojakov, od tega 553 pogrešanih in mrtvih. Po uspešni obrambi Škabrijela se je polk umaknil na območje Fajtjega hriba in Renč.
Oktobra 1917 je sodeloval v 12. soški bitki. Po uspešnem preboju bojne črte se je za umikajočo se italijansko vojsko premaknil na frontno črto ob reki Piavi in jo dosegel 13. novembra. Do začetka februarja 1918 je večkrat zasedal položaje ob reki Piavi, kjer do junija ni bilo večjih bojev. V kraju Romans pri Codroipu so ga spomladi 1918 obiskali tudi habsburški cesar Karel I. in predstavništvo mesta Ljubljane z županom Ivanom Tavčarjem. 2. gorskemu strelskemu polku so izročili srebrno trobento s posvetilom: »Hrabremu polku gorskih strelcev št. 2 posvetila mestna občina Ljubljanska.« Med vajo ob reki Tilment, ki jo je opazoval tudi cesar Karel I., je bilo proti cesarju izstreljenih več strelov in zato je bil polk razorožen, orožje mu je bilo spet vrnjeno dve uri pred odhodom na bojišče ob reki Piavi. Tako se je 15. junija 1918 začela zadnja, neuspešna avstro-ogrska ofenziva. Kljub začetnim uspehom na spodnjem toku reke Piave so se morale čete kmalu po prehodu reke vrniti na vzhodni breg, saj je bil italijanski odpor prehud. Polk je imel v bojih hude izgube, nato pa do konca vojne ni več odšel na prvo bojno črto. Ob koncu oktobra, ko bi moral oditi na fronto, se je polk v Codroipu uprl. Po uporu je odkorakal proti domu in v Ljubljano prispel 13. novembra 1918. 2. gorski strelski polk je postal osnova poznejšemu planinskemu polku nove države, številni vojaki pa so odšli med prostovoljce v bojih za severno mejo.
Mag. Barbara Kalan: 27. domobranski pehotni polk. V: Mirno vojaki spite večno spanje: Gorenjska in Gorenjci 1914–1918. Gorenjski muzej, Kranj 2014, str. 22–25.
1. marca 1911 je bil polk uradno preoblikovan v gorsko enoto (Landwehrgebirgsregiment). Preoblikovanje polka v gorsko enoto je pomenilo tudi bistveno spremembo v uniformi (planika na ovratniku suknjiča in krivček ruševca na kapi sta bila znaka gorskih enot), opremi in vadbi moštva, s tem pa je bila polku zaupana tudi obramba meje z Italijo od Gorice do trdnjave Kluže. Polk je sestavljalo kar 88 odstotkov slovenskih vojakov.
Po začetku mobilizacije 27. julija 1914 so se obvezniki 27. domobranskega pehotnega polka zbrali v Ljubljani in se nastanili po javnih poslopjih. V polku se je zbralo 4 777 mož in z njimi so formirali štiri bataljone: 1. in 3. bataljon sta se zbrala v Ljubljani, 2. in 4. bataljon pa v Gorici. Po razdelitvi opreme in orožja so imeli mobiliziranci kratko vojaško urjenje. 15. avgusta 1914 zjutraj se je polk z vlakom iz Ljubljane odpeljal proti ruskemu bojišču v Galicijo. Peljal se je skozi Ptuj, Veliko Kanižo, mimo Blatnega jezera in Budimpešte do Styra ter od tam odšel peš proti vzhodu. Pohod je bil slabo organiziran in utrujene enote so 26. avgusta prekoračile reko Zloto lipo ter zasedle vzhodno pobočje grebena Krasne. Ob hudih izgubah je bil 27. domobranski pehotni polk, skupaj s preostalimi slovenskimi enotami avstro-ogrske vojske, prisiljen v dolgotrajni umik na obrobja Karpatov. Polk je septembra 1914 sodeloval v bitki pri Grodeku, oktobra v bitki pri Przemyslu in novembra v Karpatih v bližini prelaza Dukla. Do maja 1915 je sodeloval v obrambnih bojih na severnem Ogrskem in v Karpatih, ko je nemško avstro-ogrska ofenziva pri Gorlicah rusko vojsko pregnala iz zahodne Galicije.
Maja 1915 se je z italijanskim napadom na Avstro-Ogrsko začela vojna tudi na zahodnem robu slovenskega ozemlja. Skupaj s pohodnimi bataljoni drugih slovenskih enot je 27. domobranski pehotni polk avgusta 1915 prišel na bojišče ob reki Soči, v Rabelj, kjer so ga opremili za gorsko bojevanje in uvrstili v 44. strelsko divizijo. V drugi polovici septembra 1915 je bil polk premeščen na Bovško, kjer je zasedal položaje med Rombonom in Šmohorjem, poveljstvo pa je imel na planini Duplje pri Krnskih jezerih. Do marca 1916 je sodeloval v manjših bojih v Krnskem pogorju, na Bovškem in pri Rablju. Ob koncu marca so celoten polk premestili na Južno Tirolsko, kjer je v zaledju počival do maja, ko se je začela velika avstro-ogrska ofenziva na asiaški planoti. Polk se je na Monte Cengio in Monte P?u dvakrat ostro spopadel z italijanskimi vojaki. Ofenziva je bila predčasno prekinjena, ker je ruska vojska na začetku junija napadla na avstroogrskem delu vzhodnega bojišča in prodrla več kot 100 kilometrov na zahod. Tako so 27. domobranski pehotni polk znova poslali na vzhodno bojišče, kjer se je bojeval julija in avgusta 1916; konec avgusta so ga poslali nazaj na soško fronto.
Po vrnitvi na soško fronto je bil polk najprej v rezervi 7. korpusa na Trnovski planoti, kjer je v osmi soški bitki sodeloval v obrambi Lokvic in v boju izgubil skoraj tretjino vseh vojakov. Konec oktobra je bil premeščen na Kras in tam sodeloval v deveti soški bitki v okolici Opatjega sela, decembra pa se je bojeval tudi na položajih na Fajtjem hribu. Od decembra 1916 do avgusta 1917 je branil položaje med Fajtjim hribom in reko Vipavo, kjer so do pomladi 1917 potekale le manjše akcije. 19. marca 1917 se je 27. domobranski pehotni polk preimenoval v 2. gorski strelski polk (K. k. Gebirgschützenregiment Nr. 2, GSR2).
Maja 1917, med deseto soško bitko, je zasedal položaje južno od reke Vipave. V drugi polovici avgusta, ob začetku 11. soške bitke, je bil na položajih pri Špacapanih. 1. septembra so polk poslali na Škabrijel, kjer je bil zadolžen za obrambo ključnih položajev. Tu je imel med 3. in 11. septembrom izjemno veliko izgub: 1 173 vojakov, od tega 553 pogrešanih in mrtvih. Po uspešni obrambi Škabrijela se je polk umaknil na območje Fajtjega hriba in Renč.
Oktobra 1917 je sodeloval v 12. soški bitki. Po uspešnem preboju bojne črte se je za umikajočo se italijansko vojsko premaknil na frontno črto ob reki Piavi in jo dosegel 13. novembra. Do začetka februarja 1918 je večkrat zasedal položaje ob reki Piavi, kjer do junija ni bilo večjih bojev. V kraju Romans pri Codroipu so ga spomladi 1918 obiskali tudi habsburški cesar Karel I. in predstavništvo mesta Ljubljane z županom Ivanom Tavčarjem. 2. gorskemu strelskemu polku so izročili srebrno trobento s posvetilom: »Hrabremu polku gorskih strelcev št. 2 posvetila mestna občina Ljubljanska.« Med vajo ob reki Tilment, ki jo je opazoval tudi cesar Karel I., je bilo proti cesarju izstreljenih več strelov in zato je bil polk razorožen, orožje mu je bilo spet vrnjeno dve uri pred odhodom na bojišče ob reki Piavi. Tako se je 15. junija 1918 začela zadnja, neuspešna avstro-ogrska ofenziva. Kljub začetnim uspehom na spodnjem toku reke Piave so se morale čete kmalu po prehodu reke vrniti na vzhodni breg, saj je bil italijanski odpor prehud. Polk je imel v bojih hude izgube, nato pa do konca vojne ni več odšel na prvo bojno črto. Ob koncu oktobra, ko bi moral oditi na fronto, se je polk v Codroipu uprl. Po uporu je odkorakal proti domu in v Ljubljano prispel 13. novembra 1918. 2. gorski strelski polk je postal osnova poznejšemu planinskemu polku nove države, številni vojaki pa so odšli med prostovoljce v bojih za severno mejo.
Mag. Barbara Kalan: 27. domobranski pehotni polk. V: Mirno vojaki spite večno spanje: Gorenjska in Gorenjci 1914–1918. Gorenjski muzej, Kranj 2014, str. 22–25.