Boji ob reki Piavi
Avstro-ogrska vojska se je po uspešnem preboju soške fronte pozno jeseni 1917 preko Furlanske nižine prebila do reke Piave, kjer se je izoblikovala nova frontna črta. Njen 87. pehotni polk je ob Piavi zavzel večji rečni otok Grave di Papadopoli in branil osvojene položaje vse do junija 1918, ko je Avstro-Ogrska proti Italiji sprožila svojo poslednjo ofenzivo. Polk se je takrat umaknil čez reko Piavo v smeri proti jugovzhodu, nato pa se je julija z Italijani bojeval pri mestu Fossalta di Piave ob spodnjem toku reke in na močvirnatem rečnem otoku Sile ob izlivu reke Piave v morje, ob čemer je utrpel velike izgube. Po neslavnem propadu ofenzive so zaradi bolezni in podhranjenosti oslabljeni pripadniki polka odšli na počitek v okolico vasi La Salute di Livenza ob rečici Livenza. Poletna vročina in zadrževanje na nezdravem močvirnatem terenu sta pri vojakih sprožila splošno izčrpanost in pojav epidemij malarije, griže in španske gripe, ki so sejale smrt še učinkoviteje kot krogle sovražnika. Nekoliko opomogli spodnještajerski polk se je sredi avgusta vrnil na frontne položaje ob reki Piavi, a jih je že v začetku septembra zapustil in odšel v rezervo na počitek v okolico furlanskega mesta Portogruaro.
Umik s fronte in vrnitev domov
Medtem so se pričeli iztekati zadnji dnevi habsburške monarhije. Razpuščenost avstro-ogrskega vojaštva se je že očitno kazala in vedno pogosteje je pri njem prihajalo do raznih samovoljnih ravnanj in uporov. Enega od teh so konec oktobra v bližnji vasi Fratto pomagale zadušiti tudi posamezne stotnije 87. pehotnega polka. V Portogruaru je polk 3. novembra naposled dočakal podpis premirja in konec vojne. Njegovi častniki in vojaki so takoj začeli hiter umik proti domovini in novonastali Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov ter čez Kras 5. novembra prispeli v Ajdovščino. Tam so po ukazu Narodnega sveta iz Ljubljane vojaki morali izročiti orožje. Medtem se je polk oklical za jugoslovanski polk ter se razdelil na slovenski in nemški del. Poveljstvo nad slovenskim delom je prevzel poročnik Jaroslav Grus, ki je bil po rodu Čeh, nemški stotniji pa je poveljeval stotnik Albert Oberweger. Kmalu zatem so zapustili Ajdovščino in se čez Vipavo in Postojno odpravili do Ljubljane, kamor so prispeli 7. novembra. Tam so se polkovne enote po ukazu oblasti morale raziti, poveljstvo nad preostalimi možmi pa je prevzel poročnik Ivo Šestan, ki jih je preko Spodnje Savinjske doline 10. novembra pripeljal v Celje, kjer so doživeli svečan sprejem. Skozi mesto se je pod takti koračnic polkovne godbe vila korakajoča kolona z 11 častniki in s približno 150 vojaki, na čelu katere je na konju jahal poročnik Šestan. Preživele s fronte sta z magistratnega balkona pozdravila kasnejši celjski župan dr. Juro Hrašovec in novoimenovani poveljnik polka major Beno Puteani, zatem so se razmestili pred Narodnim domom, kjer je nadporočnik Ivo Sancin raportiral majorju Puteaniju in mu uradno predal poveljstvo pehotnega polka.
