Po drugi svetovni vojni je predvsem v kmetijstvu primanjkovalo črpalk, tako da je Litostroj v letih 1947–1950 v svoj program najprej vključil propelerske in vijačne črpalke za izsuševanje in namakanje polj.
Veliki deli ravninskega dela Jugoslavije (Vojvodina) so bili zamočvirjeni, tako da jih je bilo treba izsušiti, da so tamkajšnjo rodovitno zemljo lahko uporabili za žitna polja. Poleg tega pa so na območjih s sušo potrebovali sisteme namakanja, da bi bila zemlja lahko namenjena kmetijstvu.
Izdelane črpalke za kmetijstvo so izvažali predvsem v azijski in afriški svet. Na drugem mestu so bile črpalke za komunalne potrebe za oskrbo mest in naselij s pitno vodo ter za odvajanje odpadnih voda z naseljenih območij. Sledile so še črpalke za industrijo, v glavnem za črpanje hladilne in tehnološke vode ter drugih tekočin, poleg tega pa tudi za transportiranje trdih materialov: celuloze, lesovine, sladkorne pese ter drugih surovin.
Z večanjem potreb po črpalkah so začeli sistematično izdelovati tehnično dokumentacijo za vse tipizirane velikosti posameznih vrst črpalk, leta 1951 pa so iz turbinskega konstrukcijskega oddelka izločili vse, ki so se ukvarjali s črpalkami, in ustanovili samostojni konstrukcijski oddelek za črpalke. Tu so razdelali tipizacijo petih osnovnih vrst črpalk in predvideli 60 različnih velikosti. Te črpalke so žal še vedno zaostajale za črpalkami najboljših svetovnih proizvajalcev tako po izkoristku kot tudi po konstrukcijski izvedbi.
V šestdesetih letih so počasi poskušali preiti iz velikih individualnih projektov na manjšo serijsko proizvodnjo, saj je bilo treba zmanjšati proizvodne stroške, ki so bili pri izdelavah posameznih ogromnih turbin veliki, poleg tega je bilo zaradi konkurenčnosti cen na trgih potrebno ekonomizirati tudi materiale, ki so bili uporabljeni.
Na mednarodnem trgu je Litostroj dosegel večji uspeh z Egiptom, kjer jim je leta 1964 uspelo pridobiti konkretno naročilo za 11 velikih črpalnih postaj s skupno 47 črpalkami. Črpalke so redno prilagajali glede na lokalno mikroklimo in geografske značilnosti. Strokovnjaki v Litostroju so redno sodelovali z Vodogradbenim inštitutom v Ljubljani, kjer so izvajali modelne preizkuse, da so črpalke lahko pravočasno prilagodili. Poleg tega so zgradili novo preizkuševališče črpalk, da bi se izognili težavam, ko meritve na terenu ne bi ustrezale dogovorjenim v pogodbah. Po opravljenem internem preizkusu so lahko takoj izvedli vse potrebne korekture na napravah. Kako pomemben je bil izvoz v Egipt, kaže dejstvo, da je bila v letih 1962–1977 vedno vsaj ena skupina monterjev v Egiptu.
Črpalke so poleg v Egipt izvažali tudi v Indijo, Indonezijo, Grčijo, Bolgarijo, v zadnjem obdobju pa predvsem v Irak.