Ali je to tvoja kultura, Italija?
V letu 1920 se je nezadovoljstvo med ljudmi v Julijski krajini stopnjevalo. Januarja je v Trstu ponovno začel delovati Zbor svečenikov Svetega Pavla (delovanje so prepovedali 1928. leta), v katerega je bilo vključenih 350 slovenskih in hrvaških duhovnikov. Zavzemali so se za opravljanje bogoslužja v staroslovanskem jeziku in ustanovitev avtonomne škofije za svoje vernike. Februarja so ustanovili Zvezo slovanskih učiteljskih društev v Italiji (ukinili so jo 1926. leta), v katero je bilo včlanjenih 808 učiteljev. Izdajali so svoje glasilo Učiteljski list in ustanovili učiteljski pevski zbor. Istega meseca je stranka Slovenskih socialistov v Italiji začela izdajati slovenski delavski list Delo (izhajal je trikrat na teden do leta 1926). V Julijski krajini in tudi v ostalem delu Italije so v prvi polovici leta 1920 izbruhnile stavke delavcev; zasedali so tovarne. Septembra se je stavkovni val stopnjeval in prerasel v množičen spopad z vojsko. 500 delavcev so aretirali, 250 jih je bilo ranjenih, 12 oseb ubitih. Večinoma so bili slovenske narodnosti. V tem času je vedno bolj v ospredje z napadi na slovanske (slovenske in hrvaške) in delavske ustanove stopala fašistična stranka, ustanovljena maja 1919. 13. julija 1920 so fašisti, zaradi spopada italijanskih mornarjev in jugoslovanskih nacionalistov v Splitu, požgali Narodni dom v Trstu, ki je za Slovence predstavljal simbol narodnega, političnega, kulturnega in gospodarskega napredka na tržaškem območju. Poleg Narodnega doma so uničili še nekatere druge slovenske ustanove v Trstu. Naslednji dan so požgali Narodni dom v Pulju. V naslednjih dveh letih, vse do prihoda na oblast leta 1922, so fašisti stopnjevali svoje nasilje, najbolj na priključenem ozemlju Julijske Krajine. Razrušili so okrog 100 narodnih domov, tiskarn, knjižnic, delavskih ustanov in lokalov, ki so bili v lasti članov stranke socialistov in komunistov ali Slovencev in Hrvatov. Ne civilna in ne vojaška italijanska oblast v Julijski krajini nista obsodili fašističnega nasilja.
12. novembra 1920 sta se Kraljevina SHS in Italija dogovorili glede razmejitvene črte med državama, v kraju Santa Margherita Ligure pri Rapallu sta podpisali Rapalsko pogodbo. Razmejitvena črta je tekla čez Peč – Jalovec – Triglav – Možic – Porezen – Blegoš – Črni vrh nad Novaki – Bevke – Hotedrščica – Planina – Javorniki nad Cerknico – Biška gora – Griža – Snežnik – Kastav – Matulji – Jadransko morje, leta 1924 pa so priključili Italiji še Reko. 5. januarja 1921 so zasedeno ozemlje Julijske krajine, na katerem je živelo približno 340.000 Slovencev, uradno priključili h Kraljevini Italiji in to potrdili v rimskem parlamentu. Decembra 1921 je v Italiji potekalo štetje prebivalstva; slovensko govorečih prebivalcev je bilo v Julijski krajini 28,6 %, v primerjavi z letom 1910 je število padlo za 4,8 %. Leta 1922 so na tržaških sodiščih prepovedali uporabo slovenskega jezika. 28. oktobra 1922 so fašisti z znamenitim pohodom na Rim prevzeli oblast v Italiji, Benito Mussolini je dobil mandat za sestavo vlade. Leta 1923 so izdali odlok o spremembi slovenskih krajevnih imen v Julijski krajini v italijansko obliko, sprejeli so zakon o šolski reformi – Gentilijev zakon in prepovedali uporabo slovenskega jezika v šolah. 1924. leta so bile v Italiji parlamentarne volitve po novem fašističnem režimu, v Julijski krajini je dobila večino fašistična stranka – 60,4 % glasov, Slovanska lista je prejela 19,4 % glasov, komunistična lista pa 10,8 % glasov. Istega leta je slovenska mladina na Tržaškem ustanovila Zvezo mladinskih društev. Decembra 1924 so na sedežu uredništva časopisa Edinost v Trstu ustanovili ilegalno odporniško gibanje proti raznarodovanju z imenom TIGR: Trst, Istra, Gorica, Reka. Skupaj z Orjuno (Organizacija jugoslovanskih nacionalistov) sta zbirala vojaške in politične informacije, z raznimi akcijami sta delovala ob meji ter novačila nove člane. Novembra 1925 so italijanske oblasti v svojem programu posebno pozornost namenile »drugorodnim« prebivalcem v obmejnem pasu. Le-te je bilo zaradi odtujenosti v preteklem obdobju potrebno ponovno vključiti v matično državo. Leta 1926 je fašistična stranka ustanovila enotno mladinsko organizacijo (Opera Nazionale Balilla), ki je vključevala mladino do 18. leta starosti. Novembra 1926 so zaradi poskusa atentata na Mussolinija sprejeli poseben zakon za zaščito države. Ukinili so vse nefašistične stranke, njihove voditelje pa zaprli in ukinili njihov tisk. Leta 1927 je začel veljati dekret o spremembi priimkov v italijansko obliko. Italijanske oblasti so istega leta ukinile vsa kulturna društva, zaprle so knjižnice in prepovedale izhajanje slovenskega časopisja. Leta 1928 so novorojenim otrokom prepovedali dajati smešna ali nemoralna imena, dovoljena so bila le italijanska imena. Na volitvah v Italiji je leta 1929 bila prisotna le ena kandidatna lista – fašistična. Posebno sodišče za zaščito države, ki je bilo ustanovljeno leta 1927, je na procesih obsojalo in kaznovalo izključno Slovence in Hrvate, živeče v Julijski krajini. Število obsodb je z vsakim letom naraščalo.
Zaradi stopnjevanja italijanske raznarodovalne politike, slabih socialnih razmer, bega pred služenjem v italijanski vojski in političnega preganjanja je emigracija Primorcev iz Kraljevine Italije potekala v več valovih. Največ jih je odšlo v Jugoslavijo, najbolj množično v Maribor, nekateri med njimi so svoj novi dom ustvarili tudi na Celjskem.
