Andrej Kragelj je bil rojen 4. novembra 1853 na Modrejcah. Živel je na kmetiji. Po ljudski šoli v domačem kraju (Most na Soči) je obiskoval gimnazijo v Gorici (1865–73) in po maturi študiral klasično filologijo v Gradcu (1873–74) in na Dunaju (1874–78), kjer je naredil tudi državni izpit za gimnazijskega profesorja (1879). Služboval je kot profesor latinščine, grščine, slovenščine na gimnaziji v Ljubljani (1879–83), Kočevju (1883–88) in Gorici (1888–1901) ter tam umrl za jetiko, star šele 48 let.
Že v gimnazijskih letih v Gorici je aktivno sodeloval pri dijaškem društvu Lipa, v času univerzitetnega študija na Dunaju pa je bil član akademskega društva Slovenija (1874–78). Na sestankih tega društva je imel tudi dva referata: Simon Jenko v slovenski literaturi in dr. Lavrič in Slovenci. Po končanem dunajskem šolanju se je najprej zaposlil v Ljubljani, nato še v Kočevju, kjer se je udeleževal javnega slovenskega življenja, poleg tega pa je občasno sodeloval tudi pri Ljubljanskem zvonu. Kot gimnazijski profesor se je začel ukvarjati s publicistiko in v Ljubljanskem zvonu poročal o spisih S. Rutarja (1882), V. Jagiča (1884), L. Stepinška (1884) in F. Miklošiča, pa tudi o učnih knjigah za latinščino (1882). Objavil je tudi ljudsko pripovedko, ki jo je zapisal na Tolminskem (1884).
Vendar je Andrej Kragelj bolj znan po vzorni prevajalski prozi Homerjevih spisov. To sta Odiseja in Iliada. Prevoda sta primerna za mladino in pisana v izredno lepi slovenščini, za kar so mu bili dijaki hvaležni. Njegovi knjigi sta ocenila A. Funtek in Anton Aškerc.
Andrej Kragelj je bil po prepričanju in pri delu vedno zaveden Slovenec, domoljub, zelo dobrega srca in posebno naklonjen mladini. Tudi sam je pogosto poudarjal, da je slovenskim dijakom pravi oče.
Kot študent na Dunaju je ob smrti dr. Lavriča 1877. leta napisal elegijo (žalostinko) Na Lavričevi gomili. Lavrič je bil eden izmed ustanoviteljev tolminske čitalnice in je nekaj časa živel v Tolminu kot odvetnik.
Nekaj verzov:
KAMOR OKO SE OZIRA, LE ŽALOSTNE GLEDA MI STVARI.
KAMEN NAZNANJA IN KRIŽ, DA TU JE GROB IN TAM
SVETA TIHOTA KRALJUJE, NA TEM ZAPUŠČENEM KRAJU
VETRIČ LE HLADEN PIHLJA, Z BELIM SE PRAHOM IGRA.
Andrej Kragelj je prijateljeval s Simonom Rutarjem, tolminskim zgodovinarjem, s katerim sta bila sošolca na gimnaziji, in zlasti s Simonom Gregorčičem. Z njim je navezal prve stike tedaj, ko se je pesnik pripravljal, da bi na Dunaju študiral klasične jezike in ga je Kragelj tudi vpisal na univerzo. Gregorčič je po Kragljevi smrti 4. decembra 1901 pisal Ivanu Vrhovniku: »Zgubil sem zopet enega prijatelja, ki sem ga štel med najboljše.« Njuno tesno sodelovanje odsevajo tudi nekateri Gregorčičevi primeri šal, v katerih se z besednimi igrami ponorčuje iz Homerida-Kraglja:
Dobi pač kaj tudi prijatelj Andrejc,
mož naš najmodrejši z Modrejc.
Gregorčič mu je spesnil pesem Prijatelju Andreju Kraglju, osmrtnico Homeridu in grobni napis–epitaf. Ivan Pregelj ga je lepo opisal v črticah To je moje ceste pesem in Gospod profesor Andrej. Omenja ga tudi v pesmi Od Gorice do Tolmina.
Kragelj je umrl 1. decembra 1901 kot gimnazijski profesor v Gorici. Pokopali so ga pri Sv. Mavru na Mostu na Soči, 1970. leta so njegov nagrobnik premestili k preostalim spomenikom duhovnikov in je prislonjen na zvonik cerkve. Takrat so tudi vdelali novo emajlirano sliko, ker se je prejšnja izgubila.
Epitaf Simona Gregorčič na Kragljevem spomeniku pa se glasi takole:
TUKAJ ČAKA DNEVA VSTAJENJA
ANDREJ KRAGELJ
PROFESOR
ROJEN NA MODREJCAH
4. NOVEMBRA 1853
UMRL V GORICI
1. DECEMBRA 1901
Ti v zemlji tej predzgodovinski,
v planinski zemlji domovinski,
počivaš zdaj.
Bog Ti večno srečo daj.
Na snidenje kedaj!
Žalujoči brat in sestre.
Glej tudi: Andrej Kragelj (Primorci.si)