Andrijaničeva cesta se od leta 2003 imenuje po novomeškem farmacevtu in gospodarstveniku Borisu Andrijaniču. Je del obvoznice, ki poteka od križišča v Ločni do krožišča v Bučni vasi. Na Andrijaničevi cesti, v krožišču, ki se nahaja v neposredni bližini Tovarne zdravil Krka, je skulptura v obliki tablete, avtorja Jožeta Kotarja, poimenovana Korkoras, kar je grško ime za reko Krko.
Boris Andrijanič (farmacevt in gospodarstvenik) se je rodil, 8. decembra 1910, v Novem mestu. Tu je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Leta 1937 je na zagrebški fakulteti diplomiral iz farmacije.
Njegov rod izhaja iz stare in ugledne družine pomorščakov iz Bakra na Hrvaškem. Oče je leta 1906 prišel v Novo mesto, kjer je odprl lekarno. Tik pred drugo svetovno vojno pa je oče odprl za takratne čase zelo moderno lekarno na Rozmanovi ulici, kjer je delal skupaj s sinom. Med vojno je Boris Andrijanič odšel v partizane (leta 1943), kjer je bil lekarniški referent
14. divizije 7. korpusa, nato referent za nabavo sanitetnega materiala pri sanitetnem odseku GŠ NOV in POS. Že decembra je blizu Babnega polja organiziral partizansko lekarno, imenovano Planjava. Na osvobojenem ozemlju je organiziral tri terenske lekarne na Notranjskem in Primorskem, lekarno vojne bolnišnice v Zadru ter skladišči sanitetnega materiala v Zadru in Splitu.
Po vojni so Andrijaničevo lekarno nacionalizirali. Sam je po osvoboditvi sprva deloval v sanitetnem oddelku Glavnega štaba v Ljubljani in Trstu ter na ministrstvu za narodno zdravje LRS. V letih 1946 do 1949 je bil zaposlen v lekarni v Novem mestu, katere laboratorij je po njegovi zaslugi prerasel v Tovarno zdravil Krka. Direktor Krke je bil od leta 1954 do 1984. Velik poudarek je dal pridobivanju kadrov, tako je imela Krka že konec petdesetih let več štipendistov kot zaposlenih. Pod njegovim vodstvom je Krka izoblikovala osnovni razvojni načrt, lastno surovinsko bazo, se uveljavila v državnem okolju in prodrla na tuje trge. Imel je tudi velik posluh za umetnost in je zaslužen za razvoj kulture, turizma in športa ter zavarovanja kulturnih in zgodovinskih spomenikov Dolenjske.
Bil je prejemnik številnih nagrad in priznanj, med drugim je leta 1979 prejel Kraigherjevo nagrado za izjemne gospodarske dosežke in Minařikovo odličje za posebne uspehe pri razvoju farmacije na pedagoškem, znanstveno-raziskovalnem in strokovno organizacijskem področju.
Umrl je 19. decembra 1993 v Novem mestu.
