Živeli smo na veliki kmetiji, odmaknjeni visoko pod Roglo, na prisojni strani Pohorja. Kot še marsikdo med nami, se lahko tudi sam pohvalim, da sem res živel v »starih časih«; za šalo včasih rečem, da sem svoje otroštvo preživljal v časih pohorskega ljudskega pesnika Jurija Vodovnika, ki je živel pred skoraj dvesto leti, ali celo za časa Kristusa pred dvema tisočletjema.
Saj res, v mojem ranem otroštvu, nekako do mojega desetega leta, v mojem kraju še ni bilo električne razsvetljave in različnih električnih naprav, ni bilo telefona, radia, televizije, računalnikov in mobitelov, ni bilo makadamskih in asfaltiranih cest, ni bilo avtomobilov, avtobusov, kamionov, še koles in motorjev ne, in vse se je delalo tako rekoč na ročni, volovski ali vodni pogon.
Pa življenje kljub temu ni bilo žalostno in dolgočasno. Družine so bile velike. Bilo je veliko otrok. Mnogi so po končani osnovni šoli ostajali doma in poprijeli za delo. Zato je bilo veliko druženja. Pri košnji in žetvi, ličkanju ali kožuhanju v nižjih legah, pripravi stelje, vejnika in drv, sprva ročni mlačvi, na kolinah ali furežu in ob drugih skupinskih delih se je veliko pripovedovalo, zbijalo šale, smejalo in prepevalo.
Vsega tega smo seveda bili deležni tudi otroci. Čez leto sicer nekoliko manj, ker smo morali obiskovati šolo, se učiti in delati domače naloge. In tega je bilo kar veliko. Ker smo doma govorili materin jezik, torej narečje, smo se morali v šoli in v cerkvi učiti skupnega knjižnega jezika. Vsaj toliko, da smo ga razumeli. Izletov ni bilo nobenih.
Šola je zame pomenila skoraj dve uri pešačenja na obe strani. Veliko sem hodil, seveda bos ali v coklah, kar pa je bilo po svoje spet zanimivo. Spotoma smo šolarji radi preganjali ptice, fazane, zajčke, srne, veverice, tudi kače, če se nam je katera kje nastavila na pot ali se sončila na veji smreke. Večinoma smo jo samo nagnali, potem pa naglo zbežali, ker smo se smrti vendarle bali. Preden bi te kdo z voli ali konji spravil v dolino, bi bilo lahko s teboj že konec.
Več takšnih dogodivščin je bilo seveda med počitnicami. Morje tiste čase za nas ni obstajalo. Šolske počitnice so večinoma pomenile, da bomo zjutraj lahko malo dlje spali, da nam ne bo treba v šolo in da bomo lahko doma več pomagali pri delu. Kvečjemu si se mogoče kdaj pridružil staršem, če so šli na kakšno romanje, seveda peš. Takšni cilji so bili za nas Brinjeva gora, Prihova, Sv. Anton na Pohorju, Trije kralji, Areh; včasih celo Sv. Križ pri Belih vodah, Ptujska Gora, Svete gore, Sv. Rok v Šmarju pri Jelšah. Zreški vlak in avtobus pa sta omogočala Trsat, Sveto Goro pri Gorici, Višarje in seveda – Brezje.
Med počitnicami je bilo za nas predvsem več ovčje in živinske paše in bosega tekanja. Sicer pa smo pomagali nositi koscem hrano na travnik, kjer so kosili, trositi redi in grabiti seno. Podobno smo pomagali, ko so žanjice s srpi žele velike njive žita. Ponujali smo jim pijačo, jim podajali brusilni kamen, da so nabrusile srp, vlačili snope na kup, jih podajali očetu, ko jih je zlagal okoli ostrvi v lepe, okrogle kope. Ker smo vse to pogosto delali bosi, smo imeli od strnišča vsa popikana stopala.
Naj iz vsega omenjenega navedem kakšen bolj otipljiv spomin.
Še kot majhen otrok sem si želel, da bi bil čim prej kaj bolj koristen član družine, zato sem bil pripravljen prevzeti vlogo ovčjega pastirja. S starejšim bratom sva se dogovorila, da me bo pustil samega, bo pa kje v bližini, če ne bi šlo. Ovce so namreč sila muhaste živali. Moram reči, da sem to kmalu spoznal. Komaj so opazile, da glavnega pastirja ni več, so mi jo že popihale skozi špranjo ograje na sosedovo njivo. Takoj sem vzel palico in pohitel za njimi. Ker so se kot uši zažrle med visoko latje, jih skupinsko nisem mogel več nagnati iz njega. Ni kazalo drugega, kot da sem izgubljen brodil za njimi in jih začel posamično vleči iz žita. A komaj sem eno z muko spravil ven in se lotil druge, je prva bila spet v žitu. Tako sem se precej časa mučil. V silnem strahu sem v duhu že gledal sosedovega nemškega ovčarja, kako teče od hiše. Za povrhu pa se je domači »koštrun« od zadaj tako zaletel vame, da sem se skotalil po bregu. Ves obupan sem začel klicati brata na pomoč. Seveda je takoj prišel, samostojno pa potem še dolgo nisem pasel.
Ko že omenjam strah pred sosedovim psom, naj povem, kaj se mi je zgodilo čez nekaj let, med spomladanskimi počitnicami. Med tem ko sem se šel malo ogret k mami v kuhinjo, so mi jo ovce popihale na sosedovo ozimino. Ko sem se vrnil, sem že od daleč videl soseda, kako s psom prihaja od hiše na gornji rob njive. Kaj bo naredil? Seveda ga je naščuval na naše ovce. Mahoma je vse skupaj izginilo v mejo oziroma jarek pod njivo. Kaj naj storim? Močnega nemškega ovčarja sem se tudi jaz bal. Vzel sem majav kol iz plota, ga dvignil visoko v zrak, da sem bil videti večji, in se počasi bližal jarku. Kmalu sem zagledal psa, ki se je mastil z ovčko. Začel sem mahati s kolom in ga prestrašen naganjati: »Marš! Marš!« In res, pes me je pogledal in pobegnil domov. Kasneje sem ubogo ovčko pokopal, brata pa prosil, naj me zagovarja pred očetom.
Čez hrib smo imeli tri travnike za košnjo in tja je vodila globoka, samotna gozdna pot, po domače »globjenk«. Nisem rad hodil po tisti poti; pravzaprav po nobeni gozdni ne, ker sem se gozda vedno zelo bal. Govorili so, da se kdaj priklati od kod kakšen volk ali medved, razen tega smo poslušali zgodbe o hudobnih gozdnih možeh, škratih, škopnikih, »coprnicah« in »divji jagi«. Sebi sem se vedno zdel tako silno majhen in nebogljen med tistimi orjaškimi drevesi! Saj sem rad plezal po deblih, a kaj ti to pomaga, če srečaš medveda, ki je tudi odličen plezalec. –Nekoč sem se vračal od koscev po tistem globokem kolovozu proti domu. Kar zaslišim visoko gori neko lomastenje, kakor da neka velika žival teče po poti dol proti meni. Kmalu tudi zagledam nekaj rjavega. »To je medved!« me spreleti. Takoj se poženem v breg kolovoza, s težavo dosežem prvo za dobro pest debelo smrečko in se hitro skrijem med veje. »Seveda bo konec z menoj, če me zagleda,« pomislim, zadržujem dih in gledam dol, kaj tako divje teče, kaj se bliža. A kako si oddahnem, ki vidim, da je mimo prigalopirala domača telička, ki se je našemu hlapcu izgubila na paši.
Nekoč smo na hitro »posvojili« izgubljenega potepuškega psa mešančka, srednje velikosti. V nedeljo sem ostal sam doma, starši in drugi so odšli v domačo cerkev k maši. Sredi dopoldneva se spravim na pašo, kot mi je naročil oče. Izpustim ovce iz hleva, a komaj so bile na prostem, se vanje zažene psiček, ovce pa v lahen dir. Lepo družno so jo ucvrle po poti navzgor, psiček pa za njimi. Jaz sem se nekaj časa jezil, klical psa, pa ni nič pomagalo, dohiteti jih pa tudi nisem mogel, saj sem imel še bolj kratke noge. »Procesija« se je nadaljevala po tistem globokem kolovozu navzgor, se na hribu prevesila po poti navzdol proti skoraj eno uro oddaljenem »grabnu« ali jarku, kjer smo ob potoku imeli žago, mlin in kočo, nad njim pa se je bočil lep travnik. Prav tega so si ovce izbrale za pašo. Šele tam so se zaustavile, psiček pa se je kot začaran za vedno izgubil med hišami obrežne vasice.
Na paši smo se veliko družili s sosedovimi pastirji, da je bil krajši čas. Zabavali smo se na različne načine: spuščali smo se z leseno desko po strmini, ali tudi z lesenim kolesom, če nam ga je kdo naredil; na vodi smo delali mlinčke; na mogočnih vejah kakšne tepke oblikovali ležišča iz vej; s prdci, piščalmi in trobentami iz lubja smo piskali in trobili; včasih smo tudi glasno prepevali; metali smo kamne po zemlji, da je bilo slišati glasno frčanje, ali pa navpično v zrak in »čakali«, kdo bo dobil kakšnega na glavo; če so nam v šoli posodili zračno puško, smo tudi streljali. – Nekoč me je v travniku Pri koči, ki je zdaj pogozden, nepozabno prestrašil moj mlajši bratranec, zdajšnji afriški misijonar. Nekaj mi je ušpičil, potem pa pobegnil poševno po travniku. Ko je bil že več deset metrov daleč, spustim za njim diabolo. Lepo sem ga videl, kako leti po zraku, da ga bo zadel v hrbet. Tedaj pa se navihanček vrže v jamo pred seboj in silno zastoka. Jaz stečem k njemu, on pa veselo vstane in pravi: »No, pa sem te le prestrašil!«
Takšne in podobne so bile počitnice mojega otroštva na stari domačiji sredi pohorskih gozdov. Nič posebnega v današnjem smislu, bi rekel, nič »mobilnega«, »računalniškega«. Zato pa sem potem, na koncu zadnjih osnovnošolskih počitnic in na začetku klasične gimnazije, popolnoma drugačen svet – dalmatinski biser Dubrovnik z morjem vred – doživel kot nekakšna nebesa! Ob spominu nanje mi še danes postane toplo pri srcu, saj pravijo Hrvati, da »prva ljubav zaborava nema«, da se torej prva ljubezen ne pozablja. Seveda me pa vse bolj grejejo tudi otroški in počitniški spomini z mojega nepozabnega rojstnega Pohorja!
