Anton Kosi se je rodil leta 1914 v Lahoncih pri Ivanjkovcih. Kot sinu dolgoletnega kolarja Jakoba Kosija mu je bilo najprej namenjeno, da bo šel po očetovih stopinjah. Tako je leta 1932 opravil kolarski pomočniški izpit, po očetovi smrti pa prevzel domačo delavnico in se do leta 1935 ukvarjal s kolarsko obrtjo. Znanci so ga po domače imenovali kar Kolarov Tonek in to ime se ga je držalo tudi kasneje, ko se s to obrtjo ni več ukvarjal. Leta 1935 je začel kolarstvo počasi opuščati in se učiti skrivnosti fotografske obrti.
Anton je bil najprej amaterski fotograf. Iz lastnega veselja in v zadovoljstvo sosedov in znancev je beležil različne dogodke iz življenja svoje družine in ljudi rojstnega kraja. Med služenjem vojaškega roka (1935–1937) je v Novem Sadu začel obiskovati fotografski tečaj in fotografsko šolo ter jo leta 1937 uspešno zaključil. Po vrnitvi iz vojske si je v domači hiši v Lahoncih 117 uredil atelje in se začel poklicno ukvarjati s fotografijo. Temnico si je uredil na dvorišču in v njej sam razvijal posnetke in izdeloval fotografije.
Kosi se je s fotografiranjem poklicno ukvarjal skoraj 30 let, v obdobju 1937–1966, po tem času je fotografiral le še priložnostno. Bil je tipičen poklicni fotograf. Čeprav je imel atelje v majhni vasi, so se k njemu prihajali fotografirat številni Ormožani. Tukaj so nastali številni njegovi portreti posameznikov in skupin, otrok, mladoporočencev, vojakov idr. Delal je tudi v fotoateljeju Matije Polaka v Ormožu.
Zelo rad je zahajal tudi na teren. Jedro njegovega fotografiranja je bilo tesno povezano z domačimi Lahonci. Številni starejši domačini se še vedno spominjajo njegovih sprehodov po domačem kraju s fotoaparatom v rokah. V aparat je ujel vse, kar ga je pritegnilo ali vznemirilo, in vestno dokumentiral dogodke, ki jim je bil priča, včasih naključno, drugič namenoma, ker so se mu zdeli na neki način posebni in pomembni. V prvih letih njegovega delovanja so bili najpogostejši motivi portreti, dogodki ob porokah, skupine ljudi. Precej je fotografij družin, upodobljenih pred domačo hišo. Portretiranci so bili postavljeni v prvi plan, zaznati pa je tudi okolico, to je domače dvorišče in domačo pokrajino. Njegove fotografije so zanimive tudi iz etnološkega vidika, saj prikazujejo pustne maske, dela na polju, oblačilno kulturo, opremo za otroke (otroške vozičke, košare), različne predmete idr. Ko se je zdravil na Vurbergu, je naredil serijo posnetkov tamkajšnjega gradu. Kosijeve fotografije imajo poseben čar in močan osebni pečat. Nudijo vpogled v življenje minulega časa in so kot takšne pomemben vir za raziskovanje preteklosti tega območja. Na mnogih je upodobljena tudi njegova družina, pa tudi on sam. Avtorji njegovih portretov niso znani, možno je, da jih je napravil kar sam in sicer s pomočjo trinožnega stojala in z uporabo samosprožilca.
Fotografije je izdeloval sam, v domačem ateljeju, opremljenim z vso potrebno fotografsko laboratorijsko opremo. V temnici je razvijal negative in izdeloval fotografije različnih dimenzij, najpogosteje v velikosti 9 x 14 cm. Na začetku je fotografiral s pomočjo plošč, pozneje pa na Leica filme. Fotografske plošče in druge potrebščine je kupoval v Mariboru in Zagrebu. Pri izdelavi fotografij je uporabljal tudi mokri postopek barvanja fotografij. Ukvarjal se je tudi z izdelovanjem foto povečav – na posnetkih je izbral določen izsek in ga potem povečal. V njegovem ateljeju se je fotografske obrti učil tudi njegov nečak Stanko Kosi, znani ptujski fotograf.
Del bogate fotografske zapuščine fotografa Antona Kosija hrani danes Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Leta 1997 mu jo je podarila Marija Kosi, fotografova soproga. Šteje več kot tisoč različnih fotografij, ki so vsebinsko razdeljene na več tematskih sklopov. Zaščitene so s posebnimi ovojnicami in shranjene v arhivskih škatlah. V Kosijevi zapuščini je tudi šest fotoaparatov, najstarejši med njimi so še iz začetnega obdobja njegovega dela. Ohranjena fotografska oprema je bila deležna ustreznih konservatorsko-restavratorskih posegov.
