Čeprav so bile daleč proč ob bojišč prve svetovne vojne, so tudi haloške Cirkulane v 1. svetovni vojni utrpele velike vojne izgube, saj je v vojni življenje izgubilo štiri odstotke vsega prebivalstva. Skoraj sto let kasneje predstavljamo že pozabljene zgodbe malih haloških ljudi, ki jim je vojna za zmeraj spremenila življenje.
Haloze, kje je že to?
Haloze ležijo na SV Slovenije. Gričevnat svet se razteza kakih 30 kilometrov od Boča in Donačke gore na zahodu do Goričaka na vzhodu in hrvaške meje na jugu, medtem ko jih na severu zaokrožuje vodovje Dravinje in Drave. Geografi jih delijo na zahodne ali gozdnate Haloze z vzpetinami in vzhodne ali vinorodne Haloze z nižjimi griči in številnimi vinogradi na prisojnih pobočjih.
Tako razgibanega sveta kot v vzhodnih Halozah drugje zlepa ne najdeš. Grič se stiska h griču, vmes pa se pletejo globoke grabe ali jarki, ki med seboj tvorijo sistem ozkih dolinic; tu se stekajo potočki v potoke, ki so dragoceni za namakanje travnikov in skrbno obdelanih njivic. Gričevje je s severne strani poraslo z gozdovi in grmovjem, na južnih pobočjih pa se sončijo vinske gorice, kjer pridelujejo odlična haloška vina.
Prebivalci Cirkulan in okoliških vasi so bili v preteklosti poznani tudi kot Barbarčani (po farni zavetnici sv. Barbari) ali pod imenom Belani (ime izhaja iz imen dveh največjih potokov Bele in Belice, ki namakata te kraje). V času pred prvo svetovno vojno je bilo območje upravno razdeljenih med 5 občin ali sosesk, cerkveno-upravno pa v župnijo Sv. Barbara v Halozah. Za prepoznavnost teh krajev med Slovenci je v 19. stoletju poskrbel predvsem Božidar Raič, ki je kar 26 let opravljal službo kaplana in župnika pri Sv. Barbari v Halozah.
Več o Cirkulanah in njihovi zgodovini lahko preberete v knjigi Cirkulane – svet Belanov (Cirkulane, 2005) in na spletni strani Občine Cirkulane.
Vsa besedila in slikovno gradivo je za objavo na Kamri pripravil mag. Martin Prašnički.
