Prve narodne čitalnice so se pojavile predvsem v mestih in trgih. Postale so zbirališče slovenskih intelektualcev, pomembnih meščanov ali tržanov, podeželskih veljakov, ponekod tudi kmetov. V njih se je srečevala družba, opredeljena za slovenski politični tabor. Namen čitalnice in njena dejavnost, kot so to narekovala njena pravila, je bilo “čitanje” časopisov in knjig v slovanskih in drugih jezikih ter “razveseljevanje” ob slovenski besedi v obliki različnih prireditev.
Predavanja, debate, recitacije, petje, koncertni nastopi in igre so se pogosto končale s plesno veselico. V času, ko je povsod prevladoval nemški jezik, so bile čitalnice prostor narodnega prebujenja, kjer se je ljudstvo privajalo slovenski besedi skozi literaturo, dramatiko, glasbo ali znanost. Čitalnice so bile med prvimi društvi, ki so nastala na Slovenskem v šestdesetih letih 19. stoletja. Vzporedno s čitalnicami so zaživeli tudi tabori – množična zborovanja na prostem, ki so jih po češkem zgledu na slovenskem ozemlju prvi organizirali Slovenci na Štajerskem. Zborovanja “pod milim nebom”, kot so jih imenovali, so imela velik odziv med kmečkim prebivalstvom in bila zanje bolj zanimiva kot “čitalnične besede” v zaprtih prostorih. Med Šmarčani se je za tabore še posebej zavzemal veleposestnik in rodoljub Franc Skaza. Leta 1870 je bil med organizatorji 2. slovenskega tabora v Žalcu, sodeloval pa je tudi pri drugih taborih. Tega leta so tabor pripravljali tudi v Šmarju, vendar so ga preložili na naslednje leto, ko ga zaradi prepovedi združevanja v taborih niso več izpeljali. Po letu 1871 so znova zaživele čitalnice.
Viri:
Melik, V. Slovenci 1848-1918, razprave in članki, 2002, 271.
Slovenski gospodar, 21. 4. 1870, št. 16, 1.
Tabor v Šmarji. Slovenski narod, 21. 7. 1870, št. 84.
