Otvoritev dolenjske proge je potekala 31. maja leta 1894. Dolenjske novice so naslednjega dne na prvi strani objavile daljše poročilo o tem edinstvenem prazniku spodnje Kranjske.
Kot lahko preberemo na naslovnici časopisa, se je prvi slavnostni sprejem zgodil na novomeški železniški postaji. Povabljene goste so nato v drugo pričakali pod razkošnim slavolokom pri Gorenjih ali Ljubljanskih vratih v Novem mestu. Po koncu svečanega sprejema so se prišleci sprehodili preko z zastavami in zelenjem lično okrašenega Glavnega trga. Tudi zaprte trgovinice na njem so pričale o tem, da je v Novo mesto res prišel velik praznik. Nadalje so se gostje odpeljali na ogled nove kmetijske šole Grm ter se zopet preko trga in novega drevoreda po novi Kolodvorski cesti, okrašeni s slavoloki in mlaji, vrnili na novo železniško postajo.
V preurejeni in okrašeni kurilnici je okoli tretje ure popoldan skoraj sto povabljencev čakala slavnostna pogostitev, ki se je pričela z zdravljicami. Osrednja napitnica je pripadla deželnemu glavarju Otonu Deteli, ki je izpostavil lepote, rodovitnost in naravne danosti dolenjske pokrajine. Od njih navdahnjen je med govorom vpletel ponarodelo pesem Blaža Potočnika »Pridi gorenj’c!«, ki je povezovala Kranjce kot jih je od tega dneva naprej tudi nova železniška proga. Napitnico je nadaljeval v nemškem jeziku, kjer je poudaril gospodarsko vrednost železnice, a se je spomnil tudi pomena poštne povezave, ki jo je vse od leta 1588 naznanjal »… romantičen zvok poštnega roga. Od danes naprej pa bode žvižek lokomotive za Novomesto signal njegovega gospodarskega napredka in uspevanja … «.
Malo kasneje so se jim pri banketu pridružile gospodične v narodnih nošah in jih navdušile s pesmijo ter svojo mladostjo. In tako je šesta ura, čas odhoda, hitro prišla. Gospodje so dame povabili na slavnostni vlak, ki je dekleta zapeljal do bližnje postaje v Mirni Peči. Množica na okrašenem kolodvoru pa jim je veselo mahala v slovo. Obredni vagoni so se po deveti uri zvečer vrnili v Ljubljano, kjer jih je prav tako pričakalo mnogo radovednežev.
Da je bila slovesnost radostna in živahna, ter da je bila železniška povezava pridobitev tudi za poštne zveze, lahko preberemo v porumenelem prispevku prvega liberalnega dnevnika Slovenski narod. Od njega se je uradni poročevalec časopisa sicer ogradil, a je anonimni sodelavec predano opravil svoje delo:
… Danes pa nam je po prijaznem prizadevanji našega starega sotrudnika g. S–ca došlo zanimivo poročilo … Stvar je ta: V petek popoldan, to je včeraj došlo je v Novo mesto priporočeno pismo z lakoničnim napisom: »Prekrasni gospodični Manici v narodni noši – Rudolfovo.« Oddano je bilo na vse zgodaj v Mürzzuschlagu in je vsled nove ugodne poštne zveze bilo že popoldne v Novem mestu. Tu pa grozna zadrega poštnega opraviteljstva, komu oddati to pismo! Po vse pravici se je slutilo, da list velja gospodični, ki je mej drugimi v narodni noši pozdravljala prejšnji dan slavnostne goste; ampak – Manica? Nič manj nego 17 krasnih Manic je bilo mej onimi gospodičnami. Torej kateri je oddati list? Poklicali so slavnostni odbor, a tudi ta, dasi je bil doslej z občno priznano sigurnostjo rešil svojo nalogo, sedaj ni znal pomagati iz zagate. Očitno je bilo, da je list pisal kak slavnostni gost, in ker sta se poleg drugih celo Wittek in kočevski knez tako gorko zanimala za dolenjske krasotice, bila je razburjenost silna. Kaj storiti? Naposled se domislijo, da se državni poslanec Šuklje še vedno mudi v mestu, in pokličejo ga na pomoč. On svetuje, da se pismo razpečati, ter prevzame vso odgovornost nasproti koaliranemu trgovskemu ministru. Svetovano in radovoljno storjeno! A vsebina pisma ni imela podatka, kateri bi odločno pokazal adresatinjo. Zato je pismo reklamovalo 17 parov nežnih ročic zase, a le – kar drage volje konštatujemo, – energičnemu posredovanju našega sotrudnika posrečilo se je, pismo vspešno reklamovati in rešiti za nas in za javnost. Svojim čitateljem morda ustrežemo ž njim; pismo je seveda nemški, a tu je avtentičen prevod:
Prekrasna gospodična!
Preljubezniva Manica!
V brzovlaku proti Dunaju.
Mojo dušo napolnjuje le še sladkost zadnjih trenutkov, ko mi je bilo še dano gledati v Vaše črne oči; vlak drdra z menoj že preko Zidanega mostu in jaz se poslavljam od prelepe kranjske dežele topeč se v spominih. Vprašali ste me deset sekund pred neizogibno ločitvijo: Kako sem se zabaval danes? Odgovoriti nisem mogel, brezobzirni zvonec je zvonil, in ker nisem smel riskirati, da bi se mi tako godilo, kakor lani v Kočevju, ko sem pri lepih kočevskih gospodičnah zamudil vlak, moral sem proč od Vas. Da, lepe so bile Kočevske gospice, a Vi ste lepša! In z odgovorom Vašemu zadnjemu vprašanju tudi ne smem ostati na dolgu: zato Vam pišem takoj, tu v vlaku, ki ropoče preko zelene Štajerske, pišem Vam, kako sem se zabaval, a mislim le na Vas, prekrasna Manica ..
