V avgustu 1937 je v Bohinju potekal prvi akademski kulturno-socialni teden. Kljub sporu znotraj katoliških struj so se ga udeležila vsa slovenska katoliška akademska društva, teden pa je bil v glavnih potezah prav Gosarjeva zamisel.
On sam je na njem predaval o totalitarizmu, o socialnih nalogah katoličanov in o samovladi Slovencev v Jugoslaviji. Kot si je sam zamislil, naj bi na študijskem tednu prišlo do poravnave med katoliškimi akademskimi društvi, vendar v tem ni uspel. Nasprotno, razmere so se še poslabšale. Glasilo dijaške Katoliške akcije je tako izrazilo svoje pridržke do »meglenosti in nedvoumnosti« tedna in o njem poročalo tako, da so imeli njegovi pripravljavci vtis, da so osumljeni premajhne katoliške gorečnosti.
Zoper avtoritarne metode, ki so zavračale miselne različnosti, je najbolj odločno nastopil leta 1937 v članku Po usodni poti, v katerem je posegel tudi v razmerja znotraj katoliškega gibanja. Povod za članek so bili odzivi na Kocbekovo stališče o španski državljanski vojni v Domu in svetu. Gosar Kocbekovih stališč ne zagovarja, poudarja pa, da je tudi pri obravnavi morebitnih zmotnih ali dvomljivih nazorov potrebna strpna in dialoška drža, česar pri Kocbeku ni opazil.
Članek je tako obračun s ti. katoliškim radikalizmom, ki se je po Gosarjevem mnenju v Sloveniji hotel uveljaviti s sklicevanjem na cerkveno avtoriteto, voditelje radikalne struje pa je obdolžil, da
„jih ne vežejo proti njihovi volji in njihovim načrtom nobena organizacijska pravila in tudi ne avtoriteta Cerkve (…). Svoje lastne organizacije snujejo preko vseh pravil in ozirov do katoliške skupnosti, na papeške okrožnice in pastirska pisma škofov se sklicujejo, kolikor njim prija, kar jim ne ugaja, preidejo molče. Niti izrecna Kristusova zapoved, naj nihče drugih ne obsoja, da ne bo sojen, zanje ne velja, marveč jo kljub vsem opozorilom brezobzirno gazijo, kakor da jih je kdo nalašč za to postavil in v tem pooblastil.“
Gosarjev Socialni nauk Cerkve po besedilu papeških okrožnic v izdaji celjske Mohorjeve družbe leta 1939 je pregleden in zvest prikaz socialnega nauka Cerkve, kakor se je izoblikoval v modernem času od okrožnice Leona XIII. Rerum novarum do Pijeve Divini Redemptoris. Knjiga se zvesto drži besedil cerkvenega učiteljstva, Gosar se omejuje le na vlogo povezovalca ter mestoma razlagalca. Pri navajanju okrožnic se drži Ušeničnikovih prevodov, okrožnic Rerum novarum pa je sam na novo prevedel.
Čeprav se je Gosar konec 30. let umaknil iz aktivnega političnega življenja, se je v svojih razpravah in predavateljskem delu še vedno ukvarjal z vprašanji gospodarstva in politike. Tako sta nastali dve samostojni deli – Gospodarstvo po načrtu, njegove naloge in problemi (1938) ter Banovina Slovenije. Politična, finančna in gospodarska vprašanja (1940).