Boris Andrijanič je prosti čas, ki ga sicer ni imel niti ni poznal veliko, preživljal v krogu družine, prijateljev, velikokrat pa je v tem času opravljal t. i. javno dobro delo, ki ga sicer zaradi obsežnega dela v službi ni mogel, ga je pa veselil in zadovoljeval. V posebno veselje mu je bila družina, žena in otroci, še zlasti pa vnukinje in vnuki, s katerimi je rad preživljal proste trenutke.
Navduševal in sproščal ga je ribolov, ki mu je bil zvest od mladih let do pozne starosti. Ribaril je rad, tako v sladkih vodah kot tudi na morju, ki je bilo tudi ena izmed njegovih velikih ljubezni. Takoj po vojni je postal član Ribarske zadruge, kasneje pa Ribiškega društva Novo mesto. Nekaj povojnih let je imel v privatnem zakupu ribolov na območju reke Krke od izliva Bršljinskega potoka do Seidlovega mlina. V njegovi zapuščini so ohranjene številne letne ribolovne dovolilnice. V začetku 70. let 20. stoletja je postal član lovskih družin Šentjernej in Kostanjevica na Krki ter častni član lovske družine Otočec. Rad se je odpravil na krajše sprehode in pohode, še zlasti ob reki Krki in na Gorjance, z družino ali s prijatelji. Zanimale so ga tudi starine, ki jih je zbiral, zlasti pohištvo in predmeti, povezani z lekarno. Ob vsem tem pa je deloval še v številnih novomeških društvih.