Cankarjeva ulica v Novem mestu se od leta 1955 imenuje po pisatelju, dramatiku, pesniku in esejistu Ivanu Cankarju. Njen nastanek seže že v leto 1925, ko je železniška uprava za svoje delavce kupila zemljišča pod Marofom in je pričela nastajati t. i. Kolonija. Leta 1930 so jo poimenovali Režkova cesta, leta 1945 Cankarjeva cesta, nato pa je dobila sedanje ime. Potek: od Seidlove ceste do Mestnih njiv. Ulica ima 39 hišnih številk.
Ivan Cankar se je rodil 10. maja 1876 na Vrhniki v družini revnega obrtnika s številnimi otroki. Kot odličen učenec se je leta 1888 s podporo vrhniških veljakov vpisal na ljubljansko realko, po maturi pa je odšel na Dunaj študirat tehniko, a se je prepisal na slavistiko. Študija ni končal, zelo dobro pa se je seznanil z evropskimi literarnimi tokovi in njihovimi ustvarjalci.
Pesmi in prozne spise je začel objavljati v Ljubljanskem zvonu in Slovenskem narodu že kot dijak. Leta 1899 je izdal svojo prvo pesniško zbirko Erotika in postal eden glavnih predstavnikov slovenske moderne ter po Prešernu največji besedni umetnik na Slovenskem.
Kot najpomembnejši slovenski pripovednik in dramatik je v svojih delih obravnaval poleg kmečkega življenja tudi življenje trškega in mestnega proletariata, izobražencev, umetnikov, otrok in izjemnih osebnosti, in sicer v najširšem socialnem in moralnem okviru. Le kdo ne pozna njegovih dram Hlapci (1910), Za narodov blagor (1901), Kralj na Betajnovi (1902), Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1908), Lepa Vida (1912), Romantične duše (1922) ter romanov, povesti, črtic in esejev, kot npr. Tujci (1901), Na klancu (1902), Martin Kačur (1906), Hiša Marije Pomočnice (1904), Hlapec Jernej in njegova pravica (1907), Kurent (1909), Bela krizantema (1910), Podobe iz sanj (1917), Moje življenje (1920) …? Cankarjeva predirna družbeno kritična ost in vizionarska resnica o narodu in človeku, o njunem trpljenju, hrepenenju in »luči, ki sveti nekje v daljavi« sta bili aktualni tedaj kot tudi danes. Tudi njegov pisateljski slog pomeni enega največjih dosežkov slovenske proze, saj jo je šele Cankar dvignil na raven pesniškega jezika z bogato metaforiko in ritmom.
Cankar je bil tudi politično dejaven: pomembni sta predvsem njegovi predavanji Slovenci in Jugoslovani (1913) in Očiščenje in pomlajenje (1918) z idejo nacionalne osvoboditve, združitve južnoslovanskih narodov in socializma, usklajenega s slovenskimi razmerami.
Mladi Cankar je sprva živel na Dunaju, po prekinitvi dolgotrajnega ljubezenskega razmerja s Štefko Löffler se je leta 1910 stalno naselil v Ljubljani, kjer je do leta 1917 stanoval na Rožniku. Bil je telesno šibak, a duhovno nenavadno razvita osebnost, z izredno močnim etičnim čutom. Z leti se je njegov razkol med duhom in stvarnostjo vse bolj poglabljal, kar ga je telesno tudi prezgodaj zlomilo. Umrl je 11. decembra 1918 v Ljubljani.
Knjižnica Mirana Jarca hrani v Posebnih zbirkah Boga Komelja trinajst Cankarjevih pisem Karlu Slancu, novomeškemu odvetniku, ki je Cankarja denarno podpiral v času njegovega bivanja na Dunaju.
