Zjutraj 7. aprila 1941 so na Prevalje prikorakali prvi nemški vojaki, pouk s slovenskimi učitelji (Franc Sušnik, Mira Stres, Ožbe Lodrant …) je bil prekinjen, ti so si poiskali druge službe ali so jih nanje razporedili, pouk se je nadaljeval z nemškimi učitelji. Nemške oblasti niso pisale kronike, zato ni dokumentiranih podatkov, a so povojni zapisi in raziskave ter diplomske naloge ohranile pričevanja(15). Pouk ni bil reden, v okoliških krajih ga ni bilo, na Holmcu so se v šolo naselili vojaki, enako tudi v prostore prevaljske šole do leta 1944.(16) »Kärnten muss wider deutsch werden!« je bila parola okupatorja.
Krajši povzetek tega obdobja je po vojni napisal šolski upravitelj Adolf Černec po zahtevi v okrožnici Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani o »Podatkih o stanju na šolah v času domovinske vojne«, poslani vodstvom šol po osvoboditvi leta 1946. Za šolo Prevalje je zbral redke ohranjene podatke in zapise ter jih posredoval Slovenskemu šolskemu muzeju 3. decembra 1946.
Sporoča naslednje: V šolo je bilo vpisanih 544 učencev, poučevalo je 18 nemških učiteljev in otroška vrtnarica. Le redki med njimi so bili svetle izjeme in slovenskim otrokom naklonjeni. Šolski obisk je bil reden, čeprav so starši odtegovali otroke od pouka, kolikor se je dalo, uspehi so bili minimalni. Učitelji so surovo ravnali z našo mladino, kar dokazuje več pritožb staršev nadzorniku v Velikovcu. Med odmori so učence nadzirali, da niso govorili v svojem maternem jeziku. Znanja ni bilo. Nekateri starši so doma učili svoje otroke branja in pisanja v slovenskem jeziku ali pa so jih naskrivaj poučevali slovenski učitelji, ki niso bili izseljeni. O partizanskem šolstvu v našem ožjem prostoru ni podatkov.
Učiteljska knjižnica na šoli je štela okoli 400 knjig, okrajna učiteljska knjižnica pa 600; po vojni so jih oddali za stari papir. Šolsko poslopje železarske šole je bilo staro in ni bilo primerno za šolo. Pouk je potekal samo v nemškem jeziku, uporabljali so čitanke (Lesebuch). Nemci so naše otroke obravnavali kot nemške, zato ni bilo izgredov. V naš kraj so se naselile nemške družine, priseljenci so se zaposlili kot uradniki in nameščenci, otroci so se med seboj dobro razumeli, le kdaj pa kdaj je med njimi padla opazka zaradi slovenskega jezika. Prebivalstvo so zapirali, izvedli so več kazenskih ekspedicij, bil je čas vojne. Med vojno je bilo izseljenih v Srbijo 14 otrok in njihovih družin, imetje je bilo zaplenjeno, po vojni so se vsi vrnili.
Cilji nemškega šolstva so bili jasni, ponovno ponemčiti naše kraje (Ruckdeutschungsprozess), zato so organizirali posebne tečaje za odrasle, na njih so jih učili jezika in ideologije nacistov. Glavno težišče so bila mladina in društva – HJ (Hitler Jugend) in HB (Heimmatbund). Otroci so se morali vsak teden naučiti en izrek (Spruch) nemških voditeljev. V šoli so morali poveličevati Hitlerja in nacistično kulturo, peli so, korakali, posredovanja znanja pa je bilo bore malo. Učenci zadnjega razreda (6. razred) so večji del pouka kopali protitankovske jarke od mostu čez Mežo pri Brančurniku do Krištana na Fari.
Po pripovedovanju krajanov, ki so hodili med vojno v »nemško šolo«, so bili nekateri učitelji skrivaj zelo tolerantni, drugi izredni nemškutarji, šolski sistem je v bistvu ostal enak, le da je bil učni jezik od prvega dne nemški, slovenska beseda je bila v šoli prepovedana.
Janez Rifel, poznavalec prevaljske zgodovine, ki je v tem času obiskoval osnovno šolo na Prevaljah, se spominja, da so lahko pri Hildi Lang peli v slovenskem jeziku, vendar jih je s prstom na usta opozarjala, naj pojejo tiho, da jih ne sliši učitelj Kau.
Iz vojnega obdobja pa se je ohranil vzorno voden dnevnik oziroma delovodnik prispelih dopisov in dokumentov(17) Gestions Protokoll večjega formata s 36 listi z zaporednimi oštevilčenimi zapisi od 20. junija 1941 do 6. oktobra 1944.
Uslužbenec je z vzornim rokopisom v nemščini vpisoval v tabelo podatke; od koga je poslani prispevek, kaj in kako se je v zvezi z njim ukrepalo, dan rešitve problema in registracija zaključenega primera. O vsebini in rešitvi problema so poročali deželnemu svetu v Velikovcu. Problem prisotnosti in odsotnosti z delovnega mesta se dotika tudi učiteljskega kadra. V protokolu najdemo precej prošenj učiteljev, naslovljenih na vodstvo šole za dsotnost na delovnem mestu. Da prisotnost in odsotnost pri pouku nista bili stvar lastne odločitve, izvemo iz številnih prošenj staršev za »odpustnice« njihovim otrokom. Vzroki izostanka so bili zelo različni, od zdravstvenih razlogov do preselitve v druge kraje itd. Zanimiv je pojav polletnih spričeval. Zanimiv je tudi izraz »gefährdeter Schüler«, kar bi danes pomenilo socialno ogroženi otroci. V zapisih je omenjeno, da si je vodstvo prevaljske osnovne šole prizadevalo za dobro obutev šolarjev. Od oblasti so zanje zahtevali možnost nabave »bergschuhe«, planinskih čevljev, tako obutev je zahteval gorski relief našega okolja. Najpogosteje zapisana beseda v publikaciji je »dem Landrat gemeldet«, sporočeno deželnemu svetu oziroma najbližjemu upravnemu organu, s katerim je ravnateljstvo osnovne šole moralo komunicirati. Od tam so prihajale informacije in oblastni ukazi, tja je bilo treba sporočati, kako se je ukrepalo.
Stara železarska šola je bila v »obupnem stanju«, zato so Nemci v času nacizma 1942/1943 začeli graditi novo šolo in blok za stanovanja učiteljev na travniku pod železnico.18 Zaradi pomanjkanja šolskega prostora so bile učilnice raztresene po gostilniških prostorih pri Štefanu, Ahacu in pri Šteklu na Fari. Zgodaj spomladi 1945 se je šolski pouk začasno preselil v novo stavbo pod železnico, toda tik pred koncem vojne jo je zasedla vojska. Dva bloka stanovanj za učitelje so Nemci utegnili zgraditi, šola je zrasla le do kletnih prostorov, ko se je nacizem zrušil. Zidava je bila že leta 1944 ustavljena.
Okupator je 8. maja 1945 v zgodnjih jutranjih urah z avtomobili zapustil naš kraj. Že prej so se prve dni maja nemški učitelji potihoma umaknili. Po vojni je ostala v šoli še dolga leta samo Hilde Lang, ki je bila slovenskim otrokom zelo naklonjena učiteljica.
Učitelji med okupacijo v letih od 1941 do 1945 so bili:(19) Franc Berghuber, učencem naklonjen učitelj; Friderike Grafenauer; Berta Heinzle; Cäcilije Hohenwarter, bila je dobrosrčna, po vojni je zaprosila za karakteristiko in dobila od oblasti dobro oceno; Hans Kau, znal je slovensko, doma iz Ebendorfa (Dobrle vasi), nekaj časa šolski upravitelj; Rosvita Kusternik; Hilde Lang, po vojni edina od učiteljev ostala na Prevaljah; Ingeborg List; Helmut Madritsch; Friderika More; Gertraud Olschevski; Gislinde Pletzer; Magda Pleyer; Paul Rolland, šolski upravitelj, prišel z družino iz Berlina; Marija Schimon; Ella Smrekar in Tina Herta.
_____
15 Marjan Kroflič, psiholog: Nemško šolstvo na področju Mežiške doline.
16 Koroška mora spet postati nemška.
17 Prevedel in povzel prof. Stanko Lodrant.
18 Danes Športni park Ugasle peči.
19 Seznam po zapisu kronista Adolfa Černeca.
