V času 1. svetovne vojne je stanje železnice bilo dobro, saj je vojska v Konjicah postavila velika vojaška skladišča. Po koncu 1. svetovne vojne je bila proga v zelo slabem stanju, saj Južne železnice niso vlagale v njeno vzdrževanje. Zato je bil prvi ukrep nova sestava voznega reda, ki je omogočal rabo le ene lokomotive. Ta je preko celega dne vozila, ponoči pa so jo vzdrževali.
V času 2. svetovne vojne proga ni imela velikega strateškega pomena, zato ni doživela kakšne večje škode. Prišlo je le do enega samega partizanskega napada, ki je močno poškodoval kotel ene od lokomotiv. Po koncu 2. svetovne vojne JŽ ni skoraj nič vlagala v to železnico. Kljub idejam o tem, da bi progo spremenili v normalno tirnico in jo podaljšali preko Vitanja vse tja do postaje Dolič, na progi Velenje–Dravograd, ni bilo nič. To so bile samo sanje.