Hiši so bili skozi leta dodeljeni naslednji hišni naslovi: Hrib 7 (1824, 1890), Vrhnika 257 (1914), Gradišče 11 (1934)
Mlin v Gradišču se omenja že leta 1787, ko ga je kupil Jožef Karel Garzaroli (1753–1801), potomec znane stare rodbine Garzarolijev. Garzaroliji so za Vrhniko opravljali pomembno državno poštno službo – odtod se je mlina verjetno prijel vzdevek poštni mlin. Stalno poštno povezavo, ki je bila vzpostavljena med Ljubljano in Gorico ter naprej do Benetk po Valvazorju že leta 1588, so sprva opravljali pešci – sli, nato pa so jih zamenjali kurirji na konjih. Jožef Karel je z ženo Marijo Ano živel na Bregu št. 7, današnji Lovrenčičevi hiši, kamor je leta 1783 tudi prenesel sedež pošte. Po desetih letih je vse svoje premoženje skupaj z mlinom in s poštno službo prodal Jožefu Obreza iz Logatca, bratu svojega svaka Andreja Obreza. Obrezovi so prav tako živeli na Bregu, kjer so opravljali poštno službo, z mlinom pa so upravljali najemniki.
Jožef Obreza je imel mlin v lasti med leti 1798 in 1833, ko se poleg žitnega mlina omenja tudi lesena hiša. V letih 1833–1872 ga je nasledil sin Karol Obreza (1810–1875), ki je mlin oddajal Tomšiču (l. 1857). Leta 1870 je v mlinu živel mlinar Janez Klemenc (roj. 1804) iz Horjula. Lastnik mlina med leti 1872–1881 je bil Karlov sin Janez Obreza (1846–1881), za njim pa brat Karol Obreza v letih 1881–1900. Po letu 1900 je njihov rod izumrl. Konec 19. stoletja je v Obrezovem mlinu stanoval gostač Janez Žitnik (roj. 1836) z leto dni mlajšo ženo Katarino ter s sinovoma Janezom (roj. 1866) in Tomažem (roj. 1872).
Pred prvo svetovno vojno je bil mlin v lasti Mihaela Tomšiča. Mlin in žago je poganjala vodna turbina Kaplan. Po prvi svetovni vojni je bil za mlinarja v Tomšičevem malnu vojni ujetnik iz Rusije, pravoslavni pop, menda plemiškega stanu in razgledan človek. Bil je nizke, čokate postave in izredno dober človek, gospodinje so ga klicale kar »Ruski«. Marsikateri domačinki je v času druge svetovne vojne dal lonček pšenične ali koruzne moke. Mlin je imel tudi prostor za bivanje, tako da je bil vedno tam. Umrl je na Vrhniki. Nasledil ga je mlinar Košir, ki je prav tako stanoval v mlinu. Imel je bolno ženo in hčer Zofko, ki se je poročila z vodnikom Luko Tomovičem. Mlinar je po smrti žene odšel v Bevke in se ponovno poročil.
Mlin je v prvi polovici 50. let preteklega stoletja še deloval. Leta 1958 ga je od Lovrenčičevih kupil Janez Celarc, zidar iz Zaplane in ga predelal v stanovanjsko hišo. V hiši živi sedaj sin Mirko z družino. V potoku ob hiši so še vidni ostanki betonskega stebra, na katerem je slonelo mlinsko kolo.
Za Celarcovo hišo se danes ob potoku nahaja picerija Bella, ki ima svoje pokrite prostore v Tršarjevem poslopju.
Jožef Obreza je imel mlin v lasti med leti 1798 in 1833, ko se poleg žitnega mlina omenja tudi lesena hiša. V letih 1833–1872 ga je nasledil sin Karol Obreza (1810–1875), ki je mlin oddajal Tomšiču (l. 1857). Leta 1870 je v mlinu živel mlinar Janez Klemenc (roj. 1804) iz Horjula. Lastnik mlina med leti 1872–1881 je bil Karlov sin Janez Obreza (1846–1881), za njim pa brat Karol Obreza v letih 1881–1900. Po letu 1900 je njihov rod izumrl. Konec 19. stoletja je v Obrezovem mlinu stanoval gostač Janez Žitnik (roj. 1836) z leto dni mlajšo ženo Katarino ter s sinovoma Janezom (roj. 1866) in Tomažem (roj. 1872).
Pred prvo svetovno vojno je bil mlin v lasti Mihaela Tomšiča. Mlin in žago je poganjala vodna turbina Kaplan. Po prvi svetovni vojni je bil za mlinarja v Tomšičevem malnu vojni ujetnik iz Rusije, pravoslavni pop, menda plemiškega stanu in razgledan človek. Bil je nizke, čokate postave in izredno dober človek, gospodinje so ga klicale kar »Ruski«. Marsikateri domačinki je v času druge svetovne vojne dal lonček pšenične ali koruzne moke. Mlin je imel tudi prostor za bivanje, tako da je bil vedno tam. Umrl je na Vrhniki. Nasledil ga je mlinar Košir, ki je prav tako stanoval v mlinu. Imel je bolno ženo in hčer Zofko, ki se je poročila z vodnikom Luko Tomovičem. Mlinar je po smrti žene odšel v Bevke in se ponovno poročil.
Mlin je v prvi polovici 50. let preteklega stoletja še deloval. Leta 1958 ga je od Lovrenčičevih kupil Janez Celarc, zidar iz Zaplane in ga predelal v stanovanjsko hišo. V hiši živi sedaj sin Mirko z družino. V potoku ob hiši so še vidni ostanki betonskega stebra, na katerem je slonelo mlinsko kolo.
Za Celarcovo hišo se danes ob potoku nahaja picerija Bella, ki ima svoje pokrite prostore v Tršarjevem poslopju.