Ciril Vončina se je rodil leta 1897 v Idriji. Njegov oče Franc Vončina je imel za tiste čase ugledno službo tajnika Občine Idrija, mati Karolina Serjun pa je bila hči Josipa Serjuna – posestnika, kavarnarja, urarja in nekdanjega župana Idrije. Ciril in njegovi trije bratje so se rodili in prva leta živeli v stanovanjski hiši v Študentovski ulici pod realko v Idriji. Po končani osnovni šoli in 4. razredih realke je Ciril dobil službo praktikanta v pisarni jamarskega upraviteljstva rudnika živega srebra v Idriji. Dobrega pol leta je delal kot pomožni pisar v knjigovodstvu, nakar je bil mobiliziran na Soško fronto. Vojsko je služil v 28. poljskem topniškem polku od 6. junija 1915 do 2. novembra 1918 – ob koncu je imel čin podnarednika artilerije.
Avstro-Ogrska je razpadla, Ciril pa se je vrnil v domačo Idrijo, ki so jo med tem že okupirali Italijani. Po prihodu domov so ga slednji takoj internirali v Krmin do božiča 1918. Posledice so bile hude – celotno leto 1919 je imel hud sklepni revmatizem in angino, poleg tega pa ga italijanska uprava ni sprejela nazaj v službo. Prihodnosti v Idriji zanj ni bilo, zato si je, preko združenja za prebegle Primorce v Ljubljani, uredil službo v Rudniku Mežica. Ker mu italijanska oblast ni hotela izdati potnega lista, je maja leta 1920 končno pribežal v Jugoslavijo. Preko Ljubljane je prišel v Mežico, kjer je dobil službo računovodje v Rudniku Mežica. Tako je kot prvi izmed bratov Vončina prišel na Koroško.
Ob njegovem prihodu je bil rudnik še v lasti BBU in pod sekvestrom jugoslovanske države, službo pa je opravljal v upravi topilnice v Žerjavu. Leta 1921 je rudnik prevzela angleška družba The Central European Mines Limited, Ciril pa je bil prestavljen v knjigovodstvo na Poleno, kjer je delal do leta 1928, ko je postal glavni blagajnik podjetja. Pod angleško upravo je Ciril vodil finančne obračune za ves uradniški kader, kar je bila zaupna funkcija in temu primerna je bila tudi njegova plača. Z ravnateljem rudnika Georgom Bargatom in njegovo ženo Luise je bil v dobrih odnosih, komunicirali pa so v nemščini, ki jo je sicer obvladal.
Po prihodu na Koroško je menda nekaj časa prebival nad neko gostilno v Črni, nato pa je živel v rudniškem stanovanju na Poleni. V Črni je spoznal Marijo – Mojco Štrucl, ki je tudi bila kratek čas zaposlena v rudniku, po poroki leta 1923 pa se je posvetila vzgoji otrok in gospodinjstvu. Imela sta tri sinove – Ljubana, Dažota in Frančeka. Leta 1928 se mu je na Koroškem pridružil brat Stanko, kateremu je pomagal dobiti službo v gozdarskem obratu Rudnika Mežica. Dve leti za njim je v Črni na Koroškem službo učitelja dobil brat Albin, okrog leta 1936 pa sta na Koroško prišla tudi njegova mati, Karolina Vončina in še zadnji brat, Rajko. Čeprav so se po 2. svetovni vojni poraženi Italijani morali vrniti čez rapalsko mejo in je Idrija zopet postala svobodna, se je od štirih bratov le Albin vrnil v Idrijo, ostali trije bratje in mati so za vedno ostali na Koroškem.
Ciril Vončina se je odlično vklopil v družbeno-kulturno življenje v Mežici in njeni širši okolici. Poleg redne službe, je imel številne druge, bolj in manj pomembne funkcije. Eno izmed njegovih najbolj dejavnih področij je bilo zagotovo gasilstvo, kateremu je žrtvoval veliko prostega časa. Že leta 1922, kmalu po prihodu na Koroško, je pristopil v gasilsko organizacijo v Mežici, v letih 1927–1933 je bil župni načelnik Gasilske župe Korotanske (ki je zajemala skoraj vso današnjo Koroško), od leta 1931 pa do svoje smrti leta 1954 pa je bil predsednik PGD Mežica.
Delal in pomagal je pri praktično vseh društvenih in družabnih dejavnostih. Tako je bil med ustanovnimi člani leta 1926 ustanovljenega Planinskega društva Mežica, član odbora za izgradnjo Uletove koče na Peci ter tudi predsednik odbora za izgradnjo velike kapelice na Peci. Ciril in njegov brat Stanko naj bi dala tudi pobudo za postavitev prvega, lesenega kipa Kralja Matjaža pod Peco, ki ga je na njuno povabilo izdelal prijatelj in »someščan« iz Idrije, akademski kipar Nikolaj Pirnat. Obenem je bil tudi član Slovenskega planinskega društva. Bil je tudi tajnik Lovske družine in Čebelarskega društva, aktivno pa se je tudi udejstvoval pri mežiškem Sokolu. Rad je prepeval – tudi kot solist v mežiški cerkvi. V 30-ih letih je bil nekaj časa tudi predsednik šolskega odbora v Osnovni šoli Mežica ter član občinskega odbora.
Med vsemi aktivnostmi je imel dovolj časa tudi za selitev v Mežico, kjer je leta 1937 od grofa Thurna kupil del Mervovega posestva. Ko je naslednje leto pri ravnatelju rudnika Bargatu in tajniku Kordanu dobil posojilo, se je hiša pričela graditi. Po demoliranju Hanzlnove bajte, ki je stala na posestvu, je gradnja nove hiše trajala dobrih 5 mesecev in 21. decembra 1937 se je družina Cirila Vončina preselila v novo domovanje.
Žal pa je tudi v Mežici njegovo izjemno aktivno življenje ponovno »presekala« vojna. Ker je imel v kraju kar nekaj odgovornih funkcij, povrhu pa je bil še izjemno narodnozaveden, ga je 4. novembra 1943 aretiral gestapo. 6 tednov je bil zaprt v Celovcu, od tam pa je bil kazensko konfiniran v Schlaining, kjer je moral prisilno delati v antimonovem rudniku do konca vojne. Sreča je bila vsaj v tem, da je tudi tam delal v pisarni kot blagajnik in uradnik, prizanesli so tudi njegovi družini, ki je lahko ostala doma – vseeno pa se je v njihov dom naselil nek Nemec. Ko so Rusi aprila 1945 zasedli vzhodni del Avstrije, je bil premeščen v Celovec, kjer je delal v centrali BBU, ki je bila pod nemško upravo – zaradi kazenske premestitve ga namreč v domačo Mežico niso spustili. Žal je 5. aprila 1945 v bolnišnici v Črni po hudi bolezni umrl najstarejši sin Ljuban Vončina, zaradi česar je lahko Ciril dobil nekaj dni dopusta, da se vrne domov. Ker se je vojna kmalu končala, se v Avstrijo ni rabil več vrniti.
Ciril se je po osvoboditvi zopet zaposlil pri Rudniku Mežica kot blagajnik. Zanimiv je podatek, da mu je v letu 1946 pripadlo 14 dni rednega dopusta, njegova plača pa je znašala 4600 dinarjev. Življenje se je počasi vračalo v svoje tire, vseeno pa so nastopili drugačni, bolj žalostni časi. Umrl mu je sin, bil je žrtev že druge vojne, kar nekaj njegovih znancev in prijateljev iz Mežice je med vojno obrnilo stran ter potegnilo s sovražnikom, boljše plače in delovna mesta pri rudniku pa so si razdelili bolj in manj zaslužni »zmagovalci« vojne.
Vseeno ga težji časi niso ovirali, da bi se ne bi ponovno udejstvoval v številnih društvih. Leta 1946 je bil tako že član prosvetnega aktiva, pevskega zbora SKUD in eden izmed prvih organizatorjev ter član revizijskega odbora Naproze za Mežiško dolino. Obenem je bil tudi član vodovodnega in poslovnega odbora ter zadruge v Mežici, veliko prostega časa pa je posvetil tudi čebelarski in lovski družini. V povojnem času, sploh pa po upokojitvi leta 1952, je nadaljeval v mladosti začeto delo – raziskovanja zgodovine Rudnika Mežica in Mežice. Bil je prvi, ki se je tako sistematično in podrobno ukvarjal s to tematiko. Kar nekaj njegovih člankov je bilo objavljeno v Koroškem fužinarju, več razprav pa tudi že pred vojno v Muzejskem vestniku (Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor). Že v tistih časih je izredno cenil kulturno dediščino – bil je filatelist, numizmatik in zbiratelj različnih starin, menda je imel tudi nekaj odličnih kosov starega orožja. Ne preseneča, da je bil tudi ustanovni član in tajnik Filatelističnega društva ter član muzejskega društva za naš okraj. Njegovi članki so kot vir še danes uporabljeni pravzaprav v vseh delih, ki obravnavajo zgodovino mežiških rudnikov.
Simpatična je tudi anekdota, ki jo je gospodu Marjanu Vončinu pripovedoval njegov oče, Cirilov brat Stanko. K Cirilu, ki je bil znan po tem,da se ukvarja z zgodovino kraja, so prihajali tudi ljudje, ki so raziskovali svoj rod. Nekoč je tako k njemu prišel nek ugleden Avstrijec in ga vprašal, če kaj ve o njegovih prednikih. Ciril mu je dokazal,da so bili njegovi predniki Slovenci. Gospod je ves bled začel hlipati, da to vendar ni mogoče. Ciril mu je v odlični nemščini mirno dejal: “Veste, saj to ni nič groznega, tudi jaz sem Slovenec”.
Žal je usoda hotela, da je bil Ciril Vončina prvi in obenem tudi zadnji predsednik Društva za zatiranje raka v Mežici. Bolezen je mojega pradeda premagala 4. septembra 1954.
S svojim požrtvovalnim delom in življenjem je Ciril Vončina pravzaprav pokazal, da je vzljubil in vzel Koroško ter njene ljudi za svoje. Za čas življenja je bil v Mežici in okolici zelo spoštovan in priljubljen, ob njegovi smrti pa je v Koroškem fužinarju (1954) Avgust Kuhar zapisal:
»Moža izredne delavnosti, velike sposobnosti in redkega značaja lepot, predanega narodu in domovini, je spremljalo na zadnji poti vse ljudstvo. Ciril Vončina, s koroškim ljudstvom in s koroško zemljo si povezan tako, da Ti bosta vedno Tvoj topli dom.«
(Miha Brezovnik, avtor projekta Stare fotografije in razglednice Koroške in zbiralec starih fotografij in razglednic Koroške)
(Podatki o mojem pradedu so pridobljeni iz številnih virov. Strokovnih je največ iz arhiva Rudnika Mežica in kronike družine Vončina, ki jo je pred leti zapisal moj sorodnik, Cirilov nečak, Marjan Vončina. Slednji mi je bil tudi v veliko pomoč pri iskanju preostalih informacij, za kar se mu še enkrat iskreno zahvaljujem. Fotografije so povečini iz družinskih arhivov Cirilovih potomcev, kar nekaj podatkov pa je bilo pridobljeno iz muzejev in različnih ustanov, med drugim tudi iz vojnega arhiva na Dunaju. Če je med bralci tega članka kdo, ki bi mi lahko podal še kakšne zanimive anekdote ali druge podatke iz življenja mojega pradeda Cirila Vončina, naj me prosim kontaktira)