Čitálnica je prostor, namenjen za branje, študij, uporabo knjižničnega gradiva, pravi Bibliotekarski terminološki slovar. Tako nekako pojem razumemo danes. Vendar Slovar slovenskega knjižnega jezika podaja še eno razlago, ki je tu precej bolj primerna: čitalnica je v drugi polovici 19. stoletja pomenila narodnokulturno društvo.
Leta 1848 je Evropo zajel val revolucij. To je bil čas, ko se je na novo postavil šolski sistem in na gimnazije prinesel slovenščino kot drugi jezik. Da so profesorji lahko jezik poučevali, so se morali usposabljati na univerzi in slovenščina je tako postala univerzitetni predmet. Uvedena je bila osemletna šolska obveznost, kar je dvignilo raven pismenosti. V letu 1861 so v Avstriji prvič volili v deželne zbore, dobili so ustavo in parlament. Večino so imeli nemški liberalci, ki so sprejeli več zakonov, ki so med drugim omogočali združevanja v društva in javna zborovanja.
Čitalnice so razmah doživele po letu 1861. Bile so zbirališče izobražencev in narodno zavednih meščanov, širile so javno rabo slovenskega jezika in skrbele za dostopnost slovenskih časopisov in knjig. Prirejale so t. i. besede, kulturne in zabavne prireditve z recitacijami, petjem, predavanji, nastopi, in tako vplivale tudi na razvoj gledališča, orkestralne glasbe, knjižnic.
Prva je bila ustanovljena Slovanska čitalnica v Trstu — 29. januarja 1861. V naslednjem desetletju je število slovenskih čitalnic hitro naraslo. Po popisu iz leta 1869 jih je bilo 58, večina teh je nastala na Tržaškem in Goriškem. Čitalnice so bile med drugimi v Tolminu (1862), Gorici (1862), Ajdovščini (1864), Vipavi (1864), Idriji (1866), Kanalu (1867), Črničah (1867), Solkanu (1867), Vrtojbi (1868), Cerknem (1869), Prvačini (1869) – in tudi Rihemberku (1867).