Čo Oju 8201 m, 1988: prvenstvena smer v severni steni

Severna stena Čo Oja leži v Tibetu, ki je bil do leta 1980 zaprt za tujce. To je bila odprava, za katero se do konca ni vedelo, če bo sploh šla na pot, saj so jih pestile velike finančne težave. Cena, ki so jo kitajske oblasti postavile za vzpon, je bila bistveno višja, kot če bi se gore lotili z nepalske strani. Očitno ni pomagalo niti to, da smo bili takrat še del komunistične Jugoslavije. Tonetu Škarji je uspelo priskrbeti denar in akcija na gori se je po plačilu organizatorjem lahko začela. S Tibetanske planote so alpinisti videli le zgornji del te več kot dva kilometra visoke in štiri kilometre široke stene, šele na koncu doline se jim je deviška stena pokazala v vsej svoji mogočnosti. Zavedali so se, da je pred njimi edinstvena priložnost preplezati prvenstveno smer. Do višine 7100 metrov so alpinisti napeli fiksne vrvi, od tam do vrha so plezali brez varovanja. 2. novembra je bil Iztok Tomazin prvi od članov odprave, ki je stopil na vrh in sploh prvi človek na svetu, ki je na goro stopil s severne strani. Sestopil je po smeri prvopristopnikov in s tem opravil tudi prvo prečenje gore. 5. novembra sta vrh dosegla Viki Grošelj in Janez Rozman. Njun izstop iz stene je bil po drugi varianti, sestopila pa sta čez steno. Tri dni za njima sta vrh dosegla Marko Prezelj in Rado Nadvešnik, dan za njima pa še Roman Robas in Blaž Jereb.
Reinhold Messner je v svoji knjigi Velike stene vzpon uvrstil med 32 največjih dosežkov preteklega stoletja v Himalaji.

Avtorica besedila: Jelena Justin