Črnomelj
Kako je Črnomelj dobil ime?
V starih časih, ko Črnomelj še ni bil mesto in ko še ni imel svojega imena, je ob Lahinji živel bogat, a skopuški mlinar Stonič. Ta je kmetom mlel rumeno debelačo, zlato pšenico in črno rž. Nekega dne je prišla k njemu vila z Gorjancev, spremenjena v staro, zgrbljeno ženico, ter ga prosila, naj ji podari merico bele moke za bolnega sina. Skopuški mlinar, ki je bil trdega srca, je neznanki nasul v bisago črne moke.Vila je odšla na Gorjance, da bi bolnemu sinu spekla pogačo. Kmalu pa je opazila, da jo je hudobni mlinar ukanil. Vrnila se je k skopuhu, stresla črno moko v grot nad mlinskim kamnom in preklela mlinarja in njegov mlin rekoč: Da bi tvoji mlinski kamni vselej črno moko mleli!In zares: naj so poslej kmetje prinašali v mlin ob Lahinji še tako lepo pšenico, mlinski kamni skopuškega mlinarja Stoniča so vsako zrnje zmleli v črno moko. Belokranjci so kraju zato, ker je mlin skopuškega mlinarja mlel samo črno moko, dali ime Črnomelj.
Zakaj pravijo Črnomaljcem Prestarji ?
V starih časih so Črnomaljke pekle kruh in ga prodajale pred cerkvijo na sejmu. Ker pa so ljudje trdili, da Metličanke pečejo boljši kruh od njih, so se odločile, da bodo pekle samo preste. Na sejmih so vpile vsepovprek, da so njihove preste najboljše in silile v ljudi, dokler jih niso kupili. Kmalu so te preste postale znane po vsej Beli krajini. Črnomaljcem pa še danes pravijo Prestarji.
(V Črnomlju že več kot trideset let deluje Pustno društvo Presta, ki organizira vsakoletni pustni karneval).
Povodni mož
V prejšnjih časih je bila šola v poslopju sedanjega občinskega urada. Pod tem poslopjem je bil ob vodi velik šolski vrt – prostor, kamor so hodile ženske izpirat perilo, se je imenoval pod šolami. Večkrat se je primerilo, da je katera izmed deklet, nevešča plavanja, na tem prostoru utonila, ker je voda (Lahinja) takoj pri bregu precej globoka. Zaradi nevarnosti so starši svarili in strašili svoje otroke, da stanuje v luknji na nasprotni strani hudoben mož, ki vsakega, ki ne zna plavati, potegne v vodo. Otroci so zato v poletnih mesecih pridno zahajali k jezu (slapu), kjer je voda plitvejša, in se učili plavanja. Kot posebno učinkovito sredstvo so požirali žive do 1cm dolge ribice ter s tem po njihovem mnenju dosegli siguren uspeh.
Zofija Haring
Zofija Haring je bila narodnjakinja, zbiralka narodnih vezenin, pisanic in drugega ljudskega blaga. Njena hiša, Viniški dvorec na črnomaljskem Suhem mostu, je bila zbirališče narodno zavednih uradnikov, učiteljev in umetnikov (veterinar in zbiratelj starin in umetnin Josip Nikolaj Sadnikar, slikar Ferdo Vesel, slikar Maksim Gaspari, pravnika Fran Ogrin in Martin Malnerič, publicist in narodopisec Božo Račič).
Izvor imen nekaterih črnomaljskih naselij in ulic
Skozi staro mestno jedro potekajo tri vzporedne ulice: po sredini Ulica Staneta Rozmana oz. nekdanji Glavni trg, levo Ulica Mirana Jarca oz. Farovška gasa, ki je ime dobila po župnišču na tej ulici in desno ulica Na utrdbah oz. Zadnja gasa.
Čardak je naselje na severnem delu Črnomlja. Beseda ardak je turškega izvora. Njen prvotni namen pomeni straža, stražnica oz. karavla. Čardake so Turki gradili sicer ob meji svojega cesarstva v smislu manjših obmejnih utrdb, ki so bile postavljene na razdalji okrog pol ure hoda, tako da je bila med njimi možna komunikacija. Vse tako kaže, da so Turki na tem predelu postavili neke vrste tabor, preden so v 15. oz. 16. stol. napadli Črnomelj.
Kozji plac je danes novejše stanovanjsko naselje nad Lahinjo na JV delu Črnomlja. Verjetno je bila tu neke vrste tržnica. Po ustnem izročilu naj bi na tem kraju Bojančani prodajali Kočevarjem koze.
Pod lipo je ulica v neposredni bližini mestnega jedra. Tam naj bi rasla tako velika lipa, da je šest otrok ni moglo objeti. Okrog leta 1930 je ta lipa zgorela, vendar se je kmalu obrasla. Med vojno so jo požagali Italijani, ki so se bali, da se ne bi kdo v njej skrival. Po vojni so lipo znova zasadili.
Suhi most – predel mesta, tik ob vhodu v staro srednjeveško mesto. Na tem mestu je bilo obzidje še posebej utrjeno s prekopom in dvižnim mostom pred kopnimi vrati.
Tromostovje – trije mostovi, starejša dva čez Dobličico oz. Lahinjo in mlajši železobetonski, zgrajen leta 1911.
Ajdovo zrno – tako se imenuje prostor, ki ima trikotno obliko ajdovega zrna in se nahaja tik ob vhodu v staro mestno jedro. Poseljen je z zanimivimi in slikovitimi pritličnimi hišami, ki imajo zasnovo iz začetka 19. stol., prav tako hiše, ki so stojijo nasproti. Gre za neke vrste etnološko posebnost mesta.
V starih časih, ko Črnomelj še ni bil mesto in ko še ni imel svojega imena, je ob Lahinji živel bogat, a skopuški mlinar Stonič. Ta je kmetom mlel rumeno debelačo, zlato pšenico in črno rž. Nekega dne je prišla k njemu vila z Gorjancev, spremenjena v staro, zgrbljeno ženico, ter ga prosila, naj ji podari merico bele moke za bolnega sina. Skopuški mlinar, ki je bil trdega srca, je neznanki nasul v bisago črne moke.Vila je odšla na Gorjance, da bi bolnemu sinu spekla pogačo. Kmalu pa je opazila, da jo je hudobni mlinar ukanil. Vrnila se je k skopuhu, stresla črno moko v grot nad mlinskim kamnom in preklela mlinarja in njegov mlin rekoč: Da bi tvoji mlinski kamni vselej črno moko mleli!In zares: naj so poslej kmetje prinašali v mlin ob Lahinji še tako lepo pšenico, mlinski kamni skopuškega mlinarja Stoniča so vsako zrnje zmleli v črno moko. Belokranjci so kraju zato, ker je mlin skopuškega mlinarja mlel samo črno moko, dali ime Črnomelj.
Zakaj pravijo Črnomaljcem Prestarji ?
V starih časih so Črnomaljke pekle kruh in ga prodajale pred cerkvijo na sejmu. Ker pa so ljudje trdili, da Metličanke pečejo boljši kruh od njih, so se odločile, da bodo pekle samo preste. Na sejmih so vpile vsepovprek, da so njihove preste najboljše in silile v ljudi, dokler jih niso kupili. Kmalu so te preste postale znane po vsej Beli krajini. Črnomaljcem pa še danes pravijo Prestarji.
(V Črnomlju že več kot trideset let deluje Pustno društvo Presta, ki organizira vsakoletni pustni karneval).
Povodni mož
V prejšnjih časih je bila šola v poslopju sedanjega občinskega urada. Pod tem poslopjem je bil ob vodi velik šolski vrt – prostor, kamor so hodile ženske izpirat perilo, se je imenoval pod šolami. Večkrat se je primerilo, da je katera izmed deklet, nevešča plavanja, na tem prostoru utonila, ker je voda (Lahinja) takoj pri bregu precej globoka. Zaradi nevarnosti so starši svarili in strašili svoje otroke, da stanuje v luknji na nasprotni strani hudoben mož, ki vsakega, ki ne zna plavati, potegne v vodo. Otroci so zato v poletnih mesecih pridno zahajali k jezu (slapu), kjer je voda plitvejša, in se učili plavanja. Kot posebno učinkovito sredstvo so požirali žive do 1cm dolge ribice ter s tem po njihovem mnenju dosegli siguren uspeh.
Zofija Haring
Zofija Haring je bila narodnjakinja, zbiralka narodnih vezenin, pisanic in drugega ljudskega blaga. Njena hiša, Viniški dvorec na črnomaljskem Suhem mostu, je bila zbirališče narodno zavednih uradnikov, učiteljev in umetnikov (veterinar in zbiratelj starin in umetnin Josip Nikolaj Sadnikar, slikar Ferdo Vesel, slikar Maksim Gaspari, pravnika Fran Ogrin in Martin Malnerič, publicist in narodopisec Božo Račič).
Izvor imen nekaterih črnomaljskih naselij in ulic
Skozi staro mestno jedro potekajo tri vzporedne ulice: po sredini Ulica Staneta Rozmana oz. nekdanji Glavni trg, levo Ulica Mirana Jarca oz. Farovška gasa, ki je ime dobila po župnišču na tej ulici in desno ulica Na utrdbah oz. Zadnja gasa.
Čardak je naselje na severnem delu Črnomlja. Beseda ardak je turškega izvora. Njen prvotni namen pomeni straža, stražnica oz. karavla. Čardake so Turki gradili sicer ob meji svojega cesarstva v smislu manjših obmejnih utrdb, ki so bile postavljene na razdalji okrog pol ure hoda, tako da je bila med njimi možna komunikacija. Vse tako kaže, da so Turki na tem predelu postavili neke vrste tabor, preden so v 15. oz. 16. stol. napadli Črnomelj.
Kozji plac je danes novejše stanovanjsko naselje nad Lahinjo na JV delu Črnomlja. Verjetno je bila tu neke vrste tržnica. Po ustnem izročilu naj bi na tem kraju Bojančani prodajali Kočevarjem koze.
Pod lipo je ulica v neposredni bližini mestnega jedra. Tam naj bi rasla tako velika lipa, da je šest otrok ni moglo objeti. Okrog leta 1930 je ta lipa zgorela, vendar se je kmalu obrasla. Med vojno so jo požagali Italijani, ki so se bali, da se ne bi kdo v njej skrival. Po vojni so lipo znova zasadili.
Suhi most – predel mesta, tik ob vhodu v staro srednjeveško mesto. Na tem mestu je bilo obzidje še posebej utrjeno s prekopom in dvižnim mostom pred kopnimi vrati.
Tromostovje – trije mostovi, starejša dva čez Dobličico oz. Lahinjo in mlajši železobetonski, zgrajen leta 1911.
Ajdovo zrno – tako se imenuje prostor, ki ima trikotno obliko ajdovega zrna in se nahaja tik ob vhodu v staro mestno jedro. Poseljen je z zanimivimi in slikovitimi pritličnimi hišami, ki imajo zasnovo iz začetka 19. stol., prav tako hiše, ki so stojijo nasproti. Gre za neke vrste etnološko posebnost mesta.
