Časnikar, književnik in prevajalec Davorin Ravljen je bil rojen 7. novembra 1898 v Šoštanju kot sin obrtnika in posestnika, umrl pa je 26. junija 1965 v Ljubljani.
Gimnazijo je končal v Celju, kjer je kot član literarnega kluba celjskih gimnazijcev Kondor pod mentorstvom Rudolfa Maistra objavljal v listu Savinja prve pesmi. Po nedokončanem študiju prava v Zagrebu je bil od 1922 do upokojitve leta 1954 novinar pri časopisih Jutro, Slovenski poročevalec in Tovariš.
Gimnazijskim literarnim začetkom sledijo Ravljenove objave pesmi, proze in prevodov v različnih revijah, kot novinar pa je uredil številne praznične priloge Jutra. V novinarstvu se je ukvarjal predvsem s kulturo; njegovim časopisnim člankom v Jutru o najvidnejših slovenskih umetnikih so sledila kulturna poročila in podlistki v Slovenskem poročevalcu, nato pa članki o domačih in tujih kulturnih vprašanjih v Tovarišu. Med drugim je objavljal tudi satirične stihe v časopisu Pavliha.
Vzporedno s časnikarskim delom je Ravljen pisal tudi prozo in sorazmerno pozno leta 1932 objavil svoj knjižni prvenec, povest o westfalskih Slovencih, z naslovom Tulipan. Temu je sledila mladinski povest Jelarjevi čuvaji, ki je pod psevdonimom France Podlipnik izšla leta 1933. Leta 1935 izidejo v reportažnem žanru zapiski s potovanja od Sušaka do Krfa z naslovom Pot k mrtvim bataljonom, dve leti kasneje pa mladinska povest iz koroških krajev Šimej iz Roža in zbirka novel z naslovom Zgodbe brez groze.
Prav tako plodno je bilo tudi leto 1938, ko izide Črna vojna, kronika judenburških dogodkov iz prve svetovne vojne, in verzificirana zgodba za mladino Grajski vrabec. Zadnje Ravljenovo leposlovno delo je roman iz koroško-štajerskega kmečkega in umetniškega življenja pred izbruhom druge svetovne vojne Mrtvi ognjenik, ki je izšel leta 1944.
V preostalih dvajsetih letih do smrti se je Ravljen uveljavil kot prevajalec. Njegov prevajalski opus je obsežen in obsega 30 knjižnih naslovov prevodov iz nemščine, ruščine, srbščine, hrvaščine in makedonščine. Med drugim je prevedel pomembna prozna dela Puškina, Nušića, Čopića, Sremca itd.
Veliko je objavljal tudi pod različnimi psevdonimi, marsikaj tudi brez imena, zato Slovenska bibliografija ne zajema vsega njegovega dela.