Prehranjevanje in priprava jedi sta bila skozi vso človekovo zgodovino pomemben dejavnik njegovega življenja. Najprej zgolj biološka nujnost potešitve lakote je postopoma prerasla v zavestno oblikovanje prehrambnih navad ter nastanek kulinarične umetnosti, ki nas že stoletja navdušuje v vsej svoji pestrosti in izvirnosti.
Z vzponom Habsburžanov, ki so pomembno zaznamovali tudi naš prostor, je vzpon in razvoj doživela avstrijska kulinarika. Gradec je v 17. stoletju postal pomembno središče tiskanja kuharskih knjig. Tam je bila leta 1686 natisnjena prva avstrijska kuharska knjiga Koch und Arzney-Buch.
Slovenci smo prvo kuharico v svojem jeziku dobili leta 1799 z Vodnikovimi Kuharskimi bukvami. Vodnik je v slovenščino prevedel eno od takratnih nemških kuharskih knjig ter jo nekoliko priredil za slovenske razmere. Prva izvirna slovenska kuharska knjiga je izšla dobrega pol stoletja kasneje, ko je Magdalena Pleiweis leta 1868 izdala Slovensko kuharico. Rojena v Podgorjah pri Rožu v kmečki družini se je kuharskih veščin naučila z delom pri visoki gospodi. Leta 1856 se je poročila z ljubljanskim trgovcem Valentinom Pleiweisom in tako postala mačeha dr. Janeza Bleiweisa, znanega kulturnega delavca in politika, idejnega očeta in urednika prvega slovenskega časnika Kmetijske in rokodelske novice. Kuharico Magdalene Pleiweis, ki je doživela številne ponatise oziroma dopolnjene izdaje, je kasneje nadgradila šolska sestra in učiteljica na mariborski Gospodinjski šoli Felicita Kalinšek.
Prav lega na stičišču panonskega in predalpskega sveta je bila ključna pri oblikovanju prehrane prebivalcev Maribora in okoliških krajev ter bogate gostinske ponudbe mesta ter okolice. Jedi, ki so jih v preteklosti uživali Mariborčani, so bile pripravljene večinoma iz rastlinskih živil, kot so stročnice, krompir, zelje in podobno. Pridelali so jih bodisi sami bodisi so jih kupili v živilskih trgovinah ali najpogosteje na tržnici, ki je bila dobro založena s kmetijskimi pridelki iz krajev iz bližine Maribora, pa tudi z vrtninami, s sadjem in cvetjem iz mariborskih vrtnarij. Bogatejše družine in posamezniki so si lahko med drugim privoščili tudi živila, ki so jih kupili v trgovinah s tako imenovanim kolonialnim blagom, kot na primer pravo kavo, kakav, čokolado, francoski šampanjec, švicarske in nizozemske sire itd. Tako je bila prehrana tukajšnjih ljudi pred sredino 60. let 20. stoletja, ko so v jedilnike začela vse bolj vstopati industrijsko pridelana živila, večinoma sezonska in odvisna od socialnega statusa. Nanjo so prav tako vplivali priseljenci, na primer Primorci, ki so v tem delu domovine našli nov dom. Kot takšna se zrcali tudi v receptih in jedilnikih iz družinskih kulinaričnih zakladnic, prispelih na knjižnični natečaj.
Literatura:
- Jerenec, M., Hernja Masten, M. (2006). Kuharske bukve in kuhinja od 16. do konca 19. stoletja: katalog razstave. Ptuj, Knjižnica Ivana Potrča.
- Godina Golija M. (2015). Z Mariborčani za vsakdanjo in praznično mizo. V: Bogataj, J. et al. (ur.), Okusiti Maribor: vsakdanje in praznične jedi Mariborčanov. Maribor, Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem, str. 8-21.