Ena izmed največjih značilnosti nekdanjih ljudskih knjižnic je bila v tem, da so bile vsem dostopne brez omejitev. Z osnovno knjižnično zbirko so morale zadostiti okusu in potrebam najbolj preprostega in najbolj izobraženega bralca.
Ljudske knjižnice so imele širok krog bralcev, zato so imele v svoji knjižni zalogi tako leposlovne knjige kot knjige z vseh področij znanosti in umetnosti. Za bralce so bila najbolj zanimiva leposlovna dela, pomemben del knjižne zaloge pa so predstavljala tudi dela za otroke in mladino.
Pravice bralca, njegov odnos do knjižne zaloge in potek izposoje knjig je v vsaki ljudski knjižnici urejal poslovni red ali poslovnik, ki je bil pritrjen na vidnem mestu v knjižnici.
Veliko vlogo pri pridobivanju bralcev je imel knjižničar, najboljše orodje za to pa so bili knjižni katalogi; ti so opozarjali na knjižnično gradivo, ki ga je knjižnica nudila svojim članom. Za bralce je bil pomemben tudi obratovalni čas knjižnice. Ljudske knjižnice naj bi bile v večjih krajih odprte neprekinjeno od jutra do večera, v manjših krajih pa v tistem času, ko je bila večina prebivalcev prostih, da so lahko obiskali knjižnico.
V ljudski knjižnici pa si bralec ni izposojal samo knjig, temveč je v njej iskal vedno več najrazličnejših informacij, in prav zato so največje ljudske knjižnice razvile posebno informativno službo. Knjižničar informator je informacije bralcem dajal ustno, po telefonu in pisno. Ljudske knjižnice so vodile tudi koledar kulturnih dogodkov, obletnic in praznikov.
mag. Barbara Kalan
