Domoljubne pesmi so vezane na kulturnozgodovinske okoliščine, v katere so bili v začetku 20. stoletja vpeti prekmurski Slovenci. Prepoznamo jih po besedah slovenski, Slovenci, s čimer nagovarja svoje drage rojake, prekmurske Slovence, hkrati pa je želel pri njih spodbuditi in utrditi narodno zavest.
V teh pesmih se čuti njegov ponos, spoštovanje slovenske zemlje, navsezadnje s poimenovanjem slovenski označuje svet, kjer je bila njegova mati, oče, njegovi najdražji. Misel na domači kraj mu je vzbujala domotožje, hrepenel je po vsem kar je bilo slovensko. Njegov glas je segal iz tujine vse do Müre, katere se zelo rad spominja. Veseli se ure, ko bo spet objel zelene hribe, prišel med Slovence, kajti tam mu je düša merna in tam je njegova domovina, kot pravi v pesmi Tam gde. Mirosláv pa je vendarle navkljub težkim časom in preizkušnjam verjel v svetlo prihodnost, ki čaka Slovence in z optimizmom gledal v boljši jutri.
Domovina sta zanj dom(ačija) ihn rodna pokrajina, pri čemer izpostavlja pokrajinsko-naravne danosti (kot npr. reko Muro, murska polja in gozdove), kulturno izročilo (npr. slovenska pesem v kontekstu prekmurskega jezikovnega in slovstvenega izročila) in socialno-psihološke poteze prekmurskega človeka (kot so revnost, pridnost, ponižnost itn.).
Literatura:
Just, F. (2006). Panonski književni portreti: Prekmurje in Porabje. Murska Sobota: Franc-Franc, str. 74-80.