Anton Korošec (rojen 12. maja 1872 v Biserjanah pri Sv. Juriju ob Ščavnici, umrl 14. decembra 1940 v Beogradu) je bil slovenski politik, pisatelj, teolog. Bil je podpredsednik prve vlade Kraljevine SHS leta 1918, nato je kot vodja Slovenske ljudske stranke sodeloval v drugih desno usmerjenih vladah. Leta 1920 je bila SLS na Slovenskem poražena, leta 1924 pa je spet zmagala in Korošec je postal podpredsednik vlade. V letih 1924-1927 je bil tudi minister za notranje zadeve. Nasprotoval je sprejetju vidovdanske ustave in se zavzemal za večjo avtonomijo Slovencev v okviru Kraljevine, dokler ni SLS skupaj s srbskimi radikali oblikovala centralistične vlade in je ideja zamrla.
Študiral je bogoslovje v Mariboru do 1896, služboval kot kaplan na Sladki gori pri Ponikvi od 5. avgusta 1896 do 1. marca 1897 in v Marenbergu do 30. aprila 1898 ter bil učni prefekt v dijaškem semenišču v Mariboru do 5. januarja 1902. Za doktorja bogoslovja je bil promoviran 11. julija 1905 v Gradcu. Spoznal je Janeza Evangelista Kreka in sprejel njegove politične poglede. Leta 1907 je bil izvoljen za poslanca Vseslovenske ljudske stranke v državnem zboru. Slovenski politični vrh je na začetku vojne izkazal popolno vdanost habsburški monarhiji, a je tekom vojne zaradi brezkompromisne drže vrhovnih dualističnih oblasti le-ta vse bolj pešala. Korošec je 30. maja 1917 kot predsednik Jugoslovanskega kluba prebral Majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev vseh južnih Slovanov v eno državno enoto, še vedno v okviru habsburške monarhije. Po Krekovi smrti 8. oktobra 1917 je Korošec prevzel vodstvo Slovenske ljudske stranke. Bil je podpredsednik prve vlade Kraljevine SHS leta 1918, nato je kot vodja SLS sodeloval v drugih desno usmerjenih vladah. Leta 1920 je bila SLS na Slovenskem poražena, leta 1924 pa je spet zmagala in Korošec je postal podpredsednik vlade. V letih 1924-1927 je bil tudi minister za notranje zadeve. Nasprotoval je sprejetju vidovdanske ustave in se zavzemal za večjo avtonomijo Slovencev v okviru Kraljevine, dokler ni SLS skupaj s srbskimi radikali oblikovala centralistične vlade in je ideja zamrla. Leta 1932 se je postavil za Slovensko deklaracijo, ki je zahtevala nov mednarodni sporazum Slovencev, Hrvatov in Srbov, zaradi česar bi bila takšna država privlačna tudi za zamejske primorske in koroške Slovence. Junija 1935 je Korošec znova vstopil v centralno vlado kot minister za notranje zadeve pod premierjem Milanom Stojadinovićem. Sodeloval je pri pripravah sporazuma Cvetković-Maček in bil minister za šolstvo v njuni vladi. Kot minister za šolstvo je bil oktobra 1940 tudi pobudnik ene od dveh antisemitskih uredb, ki jih je sprejela tedanja vlada. Umrl je v Beogradu 14. decembra 1940 in je pokopan na ljubljanskem Navju.
Korošec je bil najpomembnejši slovenski politik v času pred 2. svetovno vojno. Kot izbran politični taktik je 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu v imenu južnoslovanskih poslancev, združenih v Jugoslovanski klub, prebral Majniško deklaracijo. Dogodek, ki sprva ni imel večjega odmeva v javnosti, je proti koncu prve svetovne vojne prerasel v množično deklaracijsko gibanje. Ena izmed značilnosti tega gibanja je bilo množično podpisovanje v podporo Deklaraciji, ki jo je podpisalo več kot 320 tisoč podpisnikov, povečini žensk. Z njo so se Slovenci z drugimi južnoslovanskimi narodi monarhije izrekli za združitev v samostojno državo.
Literatura:
- Časopis za zgodovino in narodopisje 77, št. 2-3 (2006) (številka, v celoti posvečena Antonu Korošcu)
- Korošec, Anton (1872–1940) – Slovenska biografija
O dr. Antonu Korošcu v leksikonu Obrazi slovenskih pokrajin:
https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/korosec-anton/
