Felaherjeva osebna korespondenca je bila takoj po prihodu zapuščine v knjižnico odbrana in v posebnih mapah shranjena v trezorje. V letih 2015/16 smo se intenzivno lotili popisa in urejanja te korespondence.
Znotraj tega dela zapuščine je 1.076 pisem. Zajema vse Felaherheve dopisnike (747), druge naslovnike in dopisnike (41), pisma raznih dopisnikov prvi ženi Tereziji Felaher (5), pisma drugi ženi Ivanki Oražem (40), neznanih oz. neidentificiranih dopisnikov (77), pisma Felaherja drugim naslovnikom (121), osebni dokumenti (31), rokopisi oz. tipkopisi (14).
Iz korespondence je razvidno, da so se na Felaherja obračali sodelavci, strokovnjaki in drugi dopisniki s strokovnimi vprašanji s področja narodnih manjšin, koroških Slovencev in tudi druge tematike, kot tudi posamezniki, ki ga osebno niso poznali in so po vojni na področju Jugoslavije iskali svoje bližnje.
Po koncu druge svetovne vojne so dijaki s Koroške v Avstriji prihajali na šolanje v Slovenijo. Za te dijake, ki v večini primerov niso dobro obvladali knjižnega jezika, je Felaher sam pisal prošnje za sprejem v razne zavode, šole, institucije. Poskrbel je za razne legitimacije, stanovanje, bivanje in hrano. Nanj osebno so se obračali starši s prošnjami za finančno pomoč v zvezi s šolanjem otrok. Znano je bilo namreč, da je Felaher pomagal, če je le imel možnost. »Da, pomagal je gospod predsednik vsakemu in vedno.« (Polanšek, 1982)
Dopisniki so ga cenili in spoštovali ter najpogosteje nazivali z Velecenjeni doktor, Spoštovani gospod! … Med znanci in prijatelji pa je bil njihov Dragi ali Ljubi Julči!
Iz večine pisem se razbere Felaherjevo neutrudljivo delo pri zavzemanju za narodne pravice in pomoč koroškim Slovencev, veliko delo za njihov narodnostni obstoj in narodno zavest.
Valentin Polanšek je v romanu Bratovska ljubezen opisal, kako je sam Felaher vpričo dveh nekdanjih plebiscitnih soborcev izjavil: »Moram jim pomagati. Moram, ker sem sam koroški izgnanec. Moram morda tudi zato, da si malo očistim vest, zakaj sem se kar tako pustil pregnati iz takratne poplebiscitne dežele, kjer sem bil domačin … « (Polanšek, 1982)
Korespondenca je v večji meri v rokopisni obliki, izjema so le Felaherjeva pisma drugim naslovnikom, kjer gre v glavnem za tipkopise. Najobsežnejše je njegovo dopisovanje z Josipom Šašljem, pravnikom, narodopiscem in kulturno prosvetnim delavcem (obsega kar 77 pisem) in Emilijanom Lilekom, učiteljem, zgodovinarjem, narodopiscem in publicistom ter mecenom Kluba koroških Slovencev (28 pisem).
Korespondenca, ki se nanaša na Klub koroških Slovencev, bo popisana in obdelana v prihodnje, iz nje pa je pred leti že črpal podatke za svojo doktorsko disertacijo dr. Danijel Grafenauer.
Viri:
Grafenauer, Danijel: Življenje in delo Julija Felaherja in koroški Slovenci, 2009.
Polanšek, Valentin, Bratovska ljubezen, 1982, str. 161.
