O svojih slikarskih začetkih je Milan pripovedoval: »Kar se tiče slikarstva, je bilo pa takole: v nižji gimnaziji, ki sva jo obiskovala skupaj z bratom, je risbe zame delal on. Slikarstvo je prišlo za menoj. Risati sem začel tik pred vojno, med katero sem pred Italijani pod svinjakom celo skrival svoje slike, da jih ne bi uničili.
Ko so med roško ofenzivo celo vas zajeli, sem Italijane prosil (italijanščine sem se naučil ob delu v gostilni, ko sem jim stregel), da sem jih lahko šel iskat. Potem so nas odvedli v internacijo (Milana, očeta in starejšega brata, op. DB), kjer je bilo po svoje zanimivo. Bili smo v Chiesanuovi pri Padovi in v Monigu pri Trevisu. Interniranih je bilo tudi nekaj slikarjev, npr. Vito Globočnik. Med italijanskimi oficirji je bil neki padovanski slikar, Tino Rossi, ki nam je priskrbel majhen atelje, v katerem smo lahko slikali. V taborišču so bili po tleh kosi štukatur, iz katerih sem delal spominke, da sem zaslužil za pol hlebčka kruha in tako preživel.«
Po kapitulaciji Italije so taborišče prevzeli Nemci. Ker so bili med interniranci tudi Hrvati in je bila takrat Nezavisna država Hrvatska (NDH) zaveznica Nemcev, so jih odpeljali v Zagreb. Šele tam se je izkazalo, da so med njimi tudi Slovenci. Toda kdor je imel v Zagrebu kakšnega sorodnika, je lahko ostal v mestu. Milan in brat Tonček (očeta so že prej poslali domov) sta ostala pri stricih.
Viri:
Po očetovem pripovedovanju zapisala hči Darja Butina.
