Kranjski vrvar Anton Šinkovec se je v 80. letih 19. stoletja poročil z Jerico Cajnarjevo iz Stražišča, s katero je imel štiri otroke. Od teh sta ostala živa le najstarejši Tone, kasnejši lastnik tovarne motvoza in platna v Grosupljem, in Mirko, drogerist v Kranju. Leta 1910 je Antonu Šinkovcu žena umrla. Po sedmih letih vdovstva se je poročil s Frančiško Kozjek (Špančevo iz Zgornje Besnice). Rodili so se jima štirje otroci: Milica, Marija, Stane in Vida.
Anton Šinkovca, vrvarja iz Kranja, je poklicna pot iz rodne Šmarce vodila na Dunaj, kjer se je izučil za vrvarja in bil pomočnik pri številnih vrvarjih, med njimi tudi pri cesarko-kraljevih (Petzl). Leta 1878 je zapustil Dunaj in šel za zaslužkom še v nekatera druga mesta Avstro-Ogrske in se nato vrnil na Dunaj. Leta 1880 se je ustalil in se vrnil domov oz. v Kranj, kjer je hitro pokazal svoje znanje in sposobnosti. Med drugim je v najem vzel Trebarjevo vrvarsko delavnico. Sčasoma je postal velik obrtnik in podjetnik, na višku moči je imel zaposlenih 38 delavcev (mojstrov, pomočnikov in vajencev). Za časa županovanja dr. Šavnika je bil občinski svetnik, posedoval pa je tudi veliko zemlje pred mestom.
