“Moj mož je bil večkrat proglašen za udarnika, prinesla sem njegovo knjižico, kjer piše, koliko ur je naredil in za koliko je presegel normo.”
“Če je bil proglašen za udarnika, je za tisti mesec lahko na »tešere« kupil pol kilograma »pašte« več. Najprej je oddelal ure v službi, potem pa še nadure. Bil je iz Nove Gorice, po poklicu avtomehanik. Delal je pri Primorju Ajdovščina (SGP-ja še ni bilo) in je gradil predor skozi Panovec. Sprva je vozil stroje, kasneje je bil delovodja v delavnici.
Doma sem iz Solkana. Spomnim se, da smo kot otroci hodili delati udarniško: vozili so nas ob sobotah in nedeljah, da smo čistili zidake od hiše, ki je pogorela. Iz tistih zidakov so potem zidali nove hiše. Tudi zidake od frnaže, ko so jo porušili, so porabili. Malice pa nismo dobili.
Soseda je pripovedovala, da so v brigadi dobili čevlje, gojzarje za delo. Ampak jih sploh ni obula, da jih je lahko nesla očetu za delo.
Takrat smo bili reveži, bilo je res hudo. Tudi v trgovini se ni nič dobilo: niti šivanke in sukanca. Mama je delala v tovarni v Italiji, a je ostala brez dela, ko so zaprli mejo. Ona in podobne ženske so hodile k Soči in v kotličkih nosile pesek na glavno cesto na vzpenjačo. Šteli so, koliko kotličkov so prinesle, da so nekaj malega zaslužile. S tistim peskom so gradili občinsko stavbo v Solkanu.
V mestu je bil pevski zbor, hodili smo k telovadbi. Spomnim se nastopa v Ajdovščini: tja smo šli z vlakom, prespali smo v halah, kjer je danes Fructal, in naslednji dan nastopali. Pridružili so se nam tudi mladi iz Tržiča in Trsta.”
