Ko opazujemo vse te lepotice s skupnim imenom evangeličanske cerkve, se čas odvrti v leto 1517 k dr. Martinu Luthru in k 95 tezam, ki so v trenutku spremenile tok evropske zgodovine, njihove sledi pa so vidne in močno odmevajo še dandanes. V slovenskem prostoru prav gotovo najglasneje v Prekmurju, kjer danes deluje kar 11 Evangeličanskih cerkvenih občin oziroma gmajn od skupno 14 na celotnem slovenskem ozemlju.
Nova vera na temelju v 16. stoletju se je iz Nemčije širila zelo hitro, v zelo kratkem času dosegla tudi Prekmurje, kjer so bili glavni poborniki novih stremljenj zemljiški gospodje. Tako so evangeličani v župnijah gornjega Prekmurja že okoli leta 1590 v celoti prevzeli cerkveno upravo in jo obdržali vse do leta 1672. Po začetnem izjemnem uspehu in razmahu pa je nastopila velika moralna preizkušnja, kajti začela se je t. i. katoliška reformacija oz. protireformacija in v marcu ter v maju leta 1672 je bilo protestantom odvzetih večina cerkva. Protireformacija na Ogrskem si je seveda prizadevala, da bi povsem onemogočila trdoživ protestantski živelj, a to protestantov ni odvrnilo od njihove vere. Toda tudi dunajski dvor je bil neomajen, saj je 2. aprila 1691 izdal posebno uradno obrazložitev o uresničevanju verskega zakona iz leta 1681, imenovano Explanatio Leopoldina, ki je pomenila uzakonitev še doslednejšega preganjanja protestantov in večji udarec njihovi verski in družbeni naravnanosti. Leta 1732 je sledila izdaja kraljevske odredbe Carolina Resolutio in naslednji val protireformacije, s čimer so bile odvzete še zadnje protestantske cerkve v Prekmurju, duhovniki pa pregnani z vojaško silo. V zameno za cerkve, ki so prešle v last katoličanov, je zakon o t. i. »Artikularnih krajih«, sprejet v Šopronu leta 1681, protestantom zagotovil določene verske svoboščine. V te artikularne kraje (npr. Nemescsó, Celdömölk, Surd), ki so se razvili v pomembna evangeličanska središča, so hodili poslušat božje službe, uživat Kristusovo večerjo, hodili so po moč in tolažbo, čeprav je bila pot težka in dolga več dni. A bogoslužje so izvajali tudi skrivaj po senikih, saj je bila oddaljenost od artikularnih krajev, kamor so se odpravili le nekajkrat letno, le prevelika.
Tudi za časa Marije Terezije se položaj protestantskih gmajn, ki so jih oropali cerkva, duhovnikov in šol, ni nič kaj izboljšal oziroma se je še poslabšal. Ugodnejši čas je nastopil šele po njeni smrti (29. november 1780), ko je prestol zasedel njen sin Jožef II. Resda je bil tudi sam katoličan, vendar katolištva ni razumel v smislu papeževega primata, temveč v duhu razsvetljenstva, kot duhovno katolištvo, ki ni bilo grajeno na sovraštvu do drugače mislečih in verujočih, ampak na strpnosti in toleranci. Tako je 13. oktobra 1781 razveljavil karolinsko resolucijo (Carolina resolutio) in hkrati objavil Tolerančni patent oziroma edikt, s katerim je ponovno dovolil organiziranje cerkvenih občin. Z objavo patenta je končal verska trenja in s tem je bila podeljena verska svoboda vsem protestantom helvetske in avguštinske usmeritve ter pripadnikom grške ortodoksne cerkve v mestih in naseljih, kjer je živelo več kot 100 družin ali 500 duš. Patent je resda zagotovil svobodno izvajanje verskih obredov, vendar je vključeval tudi omejitve, tako so na primer cerkve lahko gradili brez stolpa, zvona in dohoda neposredno s ceste, prav tako ni bilo dovoljeno petje cerkvenih pesmi ob spremljanju mrličev na pokopališče.
Prekmurski evangeličani so po seznanitvi z objavo Tolerančnega patenta znova začeli vzpostavljati svoje versko življenje na domači grudi in v domačem jeziku. Zemljo za cerkev in šolo je moral zagotoviti zemljiški gospod, toda ni bil dolžan prispevati k stroškom izgradnje ter oskrbi učitelja in duhovnika. To breme je bilo naloženo evangeličanskim družinam, ki so morale skrbeti za plače svojih duhovnikov in učiteljev ter celo za vsako opravljeno kazualijo (obred krsta, poroke, pogreba) plačevati določeno štolo katoliškemu duhovniku.
Za ustanovitev cerkvene občine je bilo najprej potrebno zbrati dokumentacijo, zatem pa še denarna in materialna sredstva, namenjena za gradnjo potrebnih stavb. Prošnje so bile uslišane že jeseni leta 1783, ko so v Prekmurju nastale prve tri Evangeličanske cerkvene občine, tem so v poznejših letih sledile še druge. Nadvse pomembno vlogo pri ohranitvi evangeličanske vere, cerkva, knjižnih spomenikov in nasploh verskega življenja pa so imeli in imajo še dandanes evangeličanski duhovniki in duhovnice (prva duhovnica je nastopila službo leta 1976). Gradnja cerkva je bila vse prej kot lahka, a s skupnimi močmi in z veliko mero potrpežljivosti in prizadevnosti so bile te lepotice dokončane.
V slovenskem prostoru so poleg 11 evangeličanskih cerkvenih občin oziroma gmajn, v katerih potekajo božje službe v prekmurskem jeziku, kot že rečeno, 3 še na drugi strani Mure, in sicer v Ljubljani (cerkev zgrajena 1852, cerkvena občina ustanovljena leta 1850), v Apačah pri Gornji Radgoni (cerkev zgrajena 1931, cerkvena občina ustanovljena leta 1829) in v Mariboru (cerkev zgrajena leta 1869, cerkvena občina ustanovljena leta 1862).
Literatura:
Kerčmar, V.: Evangeličanska cerkev na Slovenskem. Murska Sobota: Evangeličanska cerkev v Sloveniji, 1995.
Kerčmar, Vili, Tolerančni patent: (vzroki in vsebina). Evangeličanski koledar 2008, str. 223−233.
Pivar Tomšič, Ella, Erős vár a mi Istenünk = Bog je naše zavetje. Hodos és Kapornak története = Zgodovina Hodoša in Krplivnika / Benczik Gyula … [et al.] ; [fordítás Novak Császár Jolán] Lendva: Magyar Nemzetiségi Művelődési Intézet = Lendava: Zavod za kulturo madžarske narodnosti, 2005, str. 164−218.
Šebjanič, Franc, Protestantsko gibanje panonskih Slovencev: (od začetkov reformacije do obdobja dualistične ureditve Avstro-Ogrske). Murska Sobota: Pomurska založba, 1977.
Zelko, Ivan: Zgodovina Prekmurja: izbrane razprave in članki. Murska Sobota: Pomurska založba, 1996.
