Leta 2012 je minilo 320 let od rojstva enega največjih svetovnih skladateljev in violinistov 18. stoletja, Giuseppeja Tartinija. Besedilo govori o Tartinijevem življenju in delu, tudi v luči njegovega rojstnega mesta.
Giuseppe se je rodil kot četrti otrok izmed šestih. Prva znanja je pridobil v oratoriju očetov Filipinov v Piranu. Ko je dopolnil 12 let, je v letih 1704 do 1707 nadaljeval šolanje v Collegio dei Nobili (gimnazija za plemstvo) v Kopru in se učil tudi sabljanja ter igranja violine. Starši so ga poslali na študij teologije v Padovo, kjer je bila ena izmed treh najbolj znanih univerz tedanje Evrope, a sina je nemirna narava gnala drugam. V Padovi je študiral pravo, se ukvarjal s sabljanjem in vadil violino. Kmalu se je zaljubil v Elizabeto Premazore in se z njo poročil leta 1710 v padovanski cerkvi bosonogih karmeličanov (Chiesa del Carmine). Vse bolj je spoznaval, da je njegov edini pravi poklic glasba. Odšel je v frančiškanski samostan v Assisi, kjer je bil predstojnik njegov stric po materini strani Giovanni Torre. V samostanu je intenzivno študiral violino in osnove kompozicije ter raziskoval akustične zakonitosti. V Assisiju je leta 1713 napisal svojo najbolj znano violinsko sonato, Vragov Trilček, za katero velja, da mu jo je v sanjah zaigral vrag. O dogodku je Tartini v Padovi pripovedoval francoskemu astronomu Jérômeju de La Landu (1732-1807), ki je tedaj potoval po Italiji, si delal zapiske in nato izdal svoje potopisne spomine pod naslovom Voyage d’un Français en Italie fait dans les années 1765 et 1766 (A Venise, 1769) v katerih je tudi Tartinijeva zgodba, in tako za vedno ohranil spomin o nastanku znane sonate.
Leta 1715 se je Tartini vrnil v Padovo, kjer je živel do smrti, vmes pa je občasno deloval in poučeval igranje violine v Anconi, Benetkah in Pragi. Ne vemo zagotovo ali je po odhodu v Padovo še prihajal v svoj rojstni kraj, si je pa s člani družine v Piranu redno dopisoval. V Padovi je leta 1721 prevzel mesto prvega violinista v orkestru kapele bazilike sv. Antona in leta 1728 ustanovil tudi slovito mednarodno violinsko šolo La scuola delle nazioni. Učenci so k njemu prihajali iz raznih evropskih držav, zelo so ga spoštovali in cenili. Poimenovali so ga Maestro delle nazioni (mojster vseh narodnosti). Poučeval je le nadarjene učence, revne brezplačno. Ena njegovih najbolj znanih učenk je Maddalena Lauri Lombardini, ki jo je učil najprej v Benetkah, kasneje pa je prišla k njemu na izpopolnjevanje tudi v Padovo. Ohranilo se je Tartinijevo pismo Maddaleni, ki ga je napisal 5. marca 1760, z nasveti za igranje violine, ki jih violinisti upoštevajo in cenijo še danes. Pismo je bilo prvič objavljeno že leta 1770 v Benetkah, večkrat ponatisnjeno in prevedeno v mnoge jezike. V slovenščini ga lahko prebiramo od letošnjega leta in sicer v biografskem romanu Moj ljubljeni Tartini (Kamnik, 2012), ki ga je napisal Ivan Sivec. Rokopis hranijo v Arhivu Piran, enoti Pokrajinskega muzeja Koper. Leta 1740 mu je začela hrometi desna roka in tako je vse več časa namenjal znanstvenemu delu in pisanju razprav o glasbi.
Pirančani so bili vedno ponosni na svojega slavnega someščana. Leta 1888 so se odločili, da mu ob 200-letnici rojstva leta 1892 postavijo spomenik na osrednjem trgu, ki so ga pridobili z zasutjem notranjega mandrača leta 1894. Dela so se nekoliko zavlekla, tako da je bilo svečano odkritje Tartinijevega spomenika, delo beneškega kiparja Antonia dal Zotta, 2. avgusta 1896 na veličastni prireditvi, ki je privabila v Piran več tisoč ljudi iz vse Istre in Italije. Kulturne prireditve so potekale ves dan, večer pa so zaključili z ognjemetom. Bronasti kip Tartinija z violino in lokom v roki in s pogledom obrnjenim proti rojstni hiši stoji na kamnoseško bogato obdelanem kamnitem, ki ga je izdelal kamnosek A. Tamburlin. Na podstavku je napis: A Giuseppe Tartini l’Istria MDCCCXCVI (Giuseppu Tartiniju Istra 1896). Tržaški pisec Silvio Benco je za ta pomemben dan spesnil Himno Tartiniju (Inno a Tartini), ki jo je skladatelj Antonio Smareglia uglasbil.
Po Tartiniju so Pirančani poimenovali tudi osrednji trg, gledališče, ki so ga zgradili leta 1910, skupnost Italijanov, kavarno, hotel itd., v župnijskem arhivu hranijo knjigo v kateri je zapisan njegov krst, v cerkvi sv. Frančiška je grobnica družine Tartini. Na Tartinijevem trgu še vedno stoji njegova rojstna hiša. Mestne listine iz leta 1384 jo omenjajo kot gotsko stavbo Casa Pizagrua. V 19. stoletju so njeno zunanjost predelali v neoklasicističnem slogu. Nazadnje je bila prenovljena v letih 1985-1991. Med prenovitvenimi deli so v njej odkrili zanimive stenske poslikave. V hiši je sedež Skupnosti Italijanov »Giuseppe Tartini« Piran. Namenjena je kulturnim prireditvam, razstavam in različnim umetniškim delavnicam. V prvem nadstropju je urejena Tartinijeva spominska soba s predmeti, ki jih je umetnik zapustil družini Tartini. Najzanimivejši eksponati so posmrtna maska, mojstrova violina, črtalnik, bakrorez z upodobitvijo Tartinijevih sanj in Tartinijev portret v olju. Med rokopisnim gradivom je najbolj zanimivo že omenjeno pismo slavni violinistki, Tartinijevi učenki Maddaleni Lombardini. Pohištvo iz nekdanje Tartinijeve vile v Strunjanu je deponirano v Pomorskem muzeju Piran, Tartinijevo rokopisno in drugo dediščino hranijo v mestnem arhivu.
Tartinijevo glasbo pogosto izvajajo na različnih koncertih klasične glasbe po vsem svetu, njegove skladbe in strokovne razprave doživljajo ponatise, o njem pišejo poljudne in znanstvene publikacije ter članke raziskovalci iz vsega sveta, upodabljali so ga in ga še mnogi umetniki. Verjetno je najslavnejši portret iz leta 1761, ki ga je narisal Carlo Calcinoto po predlogi Vincenza Rote. Na sliki je pod portretom napis v latinščini, prvi stavek se v prevodu glasi: »Veliki mojster violine, znanstvenih razprav in slavnih učencev, ki mu ni bil nihče enak in mu morda tudi nikoli ne bo« (Žitko, D., 2000, str. 67).
Ksenija Petaros Kmetec in Aleš Majer
Mestna knjižnica Piran – Biblioteca civica Pirano
Literatura:
“— el Tartini in piassa —“(1996). Pirano: Il Trillo.
Hoyer, S. A. (1992). Hiša Tartini v Piranu. Piran: Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Portorož: Avditorij.
Musizza, E.(1992). L’eredit? Tartiniana a Pirano = Tartinijeva zapuščina v Piranu. Pirano: Comunit? degli Italiani.
Pucer, A., Rožac M.(1993). Giuseppe Tartini : inventar zbirke. Koper: Pokrajinski arhiv.
Sivec, I.(2012). Moj ljubljeni Tartini. Kamnik: Ico.
Trecentenario della nascita di G. Tartini (1992). Pirano: Comunit? degli Italiani.
Žitko, D. (2001). Giuseppe Tartini : spominska soba. Koper: Pokrajinski muzej.
Žitko, D., Simič, S. (2000). Giuseppe Tartini. Ljubljana: IKI.