Gradovi in dvorci v Prekmurju

Grajske stavbe kot zgodovinski, kulturnozgodovinski in arhitekturni fenomen spadajo med najpomembnejšo duhovno in materialno kulturno dediščino. Tudi Prekmurje se ponaša z njimi in prav ti so tisti dragulji, ki tvorijo bogato celovitost pokrajine. Tradicija kulture srednjeveških gradov, prepletena s tradicijo novoveških dvorcev ostaja tako prisotna tudi v severovzhodnem delu Slovenije vse do danes.

Z izrazom grajske stavbe se označujejo vsi nekdanji grajeni sedeži fevdalne gospode, ki so nastali pred zemljiško odvezo leta 1848. Poleg termina grad zasledimo za oznake grajskih stavb tudi oznake kastel, utrdba, trdnjava, gradič, dvor, stolp, graščina, dvorec, vila, rezidenca, palača in pristava, pa tudi kmečki dvorec, meščanski dvorec in komenda. V zadnjih desetletjih se je skušalo poimenovanje posameznih tipov grajskih stavb na podlagi kasteoloških študij poenotiti. Tako naj bi se za arhitekturnotipološko oznako grajskih stavb za ozemlje celotne Slovenije uporabljali zlasti termini grad, dvor in dvorec, a je kljub temu poimenovanje grajskih stavb zaradi različnih stavbnih oblik, funkcij, pravnih povezav in razvoja skozi čas zelo težko korektno označiti z eno samo besedo. Ena izmed definicij za grad je, da je to utrjen stavbni kompleks na naravno ali umetno zavarovani lokaciji, ki ima funkcijo središča fevdalne zemljiške posesti in je prebivališče fevdalnega gospoda ali njegovega namestnika. Ob utrjenih gradovih pa so bili v visokem in poznem srednjem veku domala na celotnem sedanjem slovenskem ozemlju pogosti tudi manjši neutrjeni fevdalni sedeži – dvori. Nov tip grajskih stavb pa so dvorci, iz besede dvor, vendar se zlasti v poljudni literaturi namesto termina dvorec uporablja gradič, pomanjševalnica iz besede grad.

Gradovi, graščine in dvorci so del fevdalne zgodovine ter pomemben člen evropske in naše kulturne omike. Žal njihova življenjska vitalnost upada že več stoletij. Nekatere so samodejno opustili lastniki, druge so oplenili uporni kmetje in Turki, tretje so utrpele škodo med drugo svetovno vojno.
Glavna značilnost gradov, graščin in dvorcev ter njim pripadajočih gospodarskih in funkcionalnih sestavin je dominantnost v prostoru. Ker je bila njihova lega vedno izrazito izstopajoča in vpadljiva, so bili že zaradi svoje velikosti, zasnove, načina gradnje ter razkošnih konstrukcijskih in oblikovalskih novosti drugačni od stavbarskega večinskega prebivalstva.
Srednjeveške gradove so iz obrambnih razlogov gradili na vzpetinah in to pred ustanovitvijo srednjeveških mest in trgov pod njimi. Kasneje, ko se je zmanjšala nevarnost napadov, pa so lokacije prestižnih ter za bivanje ugodnejših graščin in dvorcev izbirali na izpostavljenih policah ali ravninskih legah v bližini ali središču mest in trgov oziroma na obronkih vasi. Ne glede na lokacijo, so grajski objekti ohranjali dominanten položaj v prostoru.

Literatura
Hazler, Vito. Celovitost in celostnost obravnave gradov, graščin, dvorcev in pripadajočih gospodarskih stavb v sodobni recepciji in percepciji kulturne dediščine. Iz zgodovine slovenskih gradov [ur. Miha Preinfalk]. Kronika, 60/2012, št. 3. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, str. 761-790.
Sapač, Igor. Kaj je grad? Problematika terminološke oznake in temeljne definicije. Iz zgodovine slovenskih gradov [ur. Miha Preinfalk]. Kronika, 60/2012, št. 3. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, str. 391-412.