Mesarstvo je ena najstarejših obrti.
Že na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bila najpomembnejša grosupeljska mesarija Javornikova. Prvi gospodar France Javornik (1875-1953) se je učil mesarske obrti pri sorodnikih v Ljubljani. Postavil je tudi klavnico, prekajevalnico in predelovalnico mesa. Njegovi izdelki so bili znani daleč naokrog, med 1. svetovno vojno je oskrboval zaledje soške fronte. Nadziral je nabavo živine in klavnico na Stari pošti. Bil je uspešen gospodarstvenik. Njegovo obrt je nadaljeval sin France (1920-1980), ki je končal kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu. Razširil je mesarsko proizvodnjo in jo opremil s sodobnimi stroji za predelavo mesa. Njegov sin Andrej (1945) je nadaljeval s tradicijo mesarstva s krajšo prekinitvijo do upokojitve.
Druga pomembnejša mesarija je bila Vodičarjeva. V prostoru levo od gostilne je bila prodajalna, v gospodarskem poslopju za gostilno pa klavnica. Po vojni so posest Vodičarjevih nacionalizirali in mesnico so zaprli.
V 80-ih letih 20. stoletja je mesnico ob Adamičevi, nasproti tržnice, odprl Tine Boh – Mejašev, pa je mlad umrl. Za nekaj časa je mesarijo prevzel njegov brat Lojze, potem pa so jo zaprli in prostore oddajali za druge dejavnosti.
Mesnica je bila od leta 1968 tudi pri Mercatorjevi trgovini ob Adamičevi cesti, pa so jo tudi kmalu po letu 2000 zaprli, ko so začeli graditi večje trgovinske centre v okolici mesta.
Druga pomembnejša mesarija je bila Vodičarjeva. V prostoru levo od gostilne je bila prodajalna, v gospodarskem poslopju za gostilno pa klavnica. Po vojni so posest Vodičarjevih nacionalizirali in mesnico so zaprli.
V 80-ih letih 20. stoletja je mesnico ob Adamičevi, nasproti tržnice, odprl Tine Boh – Mejašev, pa je mlad umrl. Za nekaj časa je mesarijo prevzel njegov brat Lojze, potem pa so jo zaprli in prostore oddajali za druge dejavnosti.
Mesnica je bila od leta 1968 tudi pri Mercatorjevi trgovini ob Adamičevi cesti, pa so jo tudi kmalu po letu 2000 zaprli, ko so začeli graditi večje trgovinske centre v okolici mesta.
