Verin brat Niko si je ustvaril dom na Havajih in jo povabil na obisk. Preden sta z možem Nenadom odšla na dolgo potovanje, se je Nenad z javno televizijo v Beogradu dogovoril za snemanje Havajev, njihovih ljudi, načina življenja, lepot narave. Odpotovala sta leta 1980 in ostala leto dni. Vero je srečanje s Havaji spremenilo. Vsa ta morska voda, modro nebo, močna sončna energija, lava, izbruh vulkana – vse to je Vera vsrkavala vase, beležila in prenašala na platna v svojem lastnem rokopisu. To doživetje jo je odprlo, postala je bolj pogumna v slikarstvu.
Na Havajih je veliko portretirala, s portreti je povezan tudi njen način slikanja. Več let je delala portrete ob poslušanju glasbe. Med ustvarjanjem je sprva glasbo slišala v sebi, ko pa je portretiranec odšel, je čutila, da bo sliko lažje končala, če bo ob delu še naprej poslušala glasbo. Vse kar je ob tem občutila, je začela prelivati na platno.
Poseben vtis so nanjo naredile razgibane in stalno spreminjajoče se strukture kamna, lave, vode in neba, ki so imele v sebi neko posebno energijo. Te primarne energije so še dolgo ostale v njej in obdobje magme, kot ga sama poimenuje, je trajalo vse do leta 1985. Kontrast je bil prav v tem, da se je s temi havajskimi spomini še bolj približala glasbi. Zato so po letu 1985 začele nastajati slike novega cikla Glasba, slike, prepredene z vijugami in črtami, narejene z dinamičnimi in odločnimi potezami.
Na Havaje ima res lepe spomine, še posebej zaradi izjemnih naravnih lepot. Med ogledovanjem okolice sta spoznala tudi domačine in ko sta povedala, da sta iz Jugoslavije in da snemate lepote Havajev, so ju povabili medse in jima omogočili podporo. Tako so jima ob izbruhu vulkana priskrbeli helikopter, da je Nenad lahko snemal bruhanje lave.
Na Havajih je Vera ustvarila dvajset slik, ki jih je tam tudi razstavila.