Usnjarska ulica 7
Gostilna predstavlja povezano družinsko dejavnost, saj je že več kot stoletje v lasti Mačkovih; pred letom 1851 je bila gostilna v lasti Stiškega samostana. Svojo gostinsko dejavnost prilagaja utripu kraja in ga hkrati tudi zaznamuje.
Živahno gostinsko dejavnost v kraju je popisal že Valvasor:
»… Tudi precej gostiln je tu, in sicer, ko pišem to topografijo osemnajst…«
(Valvasor: Slava vojvodine Kranjske: Izbrana poglavja, 1984).
Navadno se pri gostilnah menjajo lastniki, včasih tudi ime za gostilno: Mačkova pa prehaja med generacijami. Hiša, kot jo poznamo danes, je bila zgrajena 1851 (njen takratni lastnik je bil Anton Tratnik), 1896 najverjetneje postane lastnik njegov sin Alberto Tratnik.
1905 hišo kupi dr. Franjo Rosina (odvetnik iz Maribora – Maistrov borec), 1909 hiša preide v last Jožefa Groznika in 1912 jo je kupil s pogodbo Ivan Maček.
Prebiranje in primerjava arhivskih zapisov nakazuje, da je prvi Maček najverjetneje prišel iz Zavrstnika (in sicer od domačije Štumf); vse pa nekako kaže, da je v Šmartnem hišno ime pridobila v tem času.
Pavla Maček je bila lastnica gostilne od leta 1932 do 1952. Potem je gostilno prevzel sin Ivan in jo vodil do leta 1956, ko so gostilno nacionalizirali.
Postala je podružnica Majolke, ki se je takrat nahajala pri Leskovcu. Stregli so malice. Lastništvo so dobili nazaj leta 1962. Lastnica je bila Andreja Maček (rojena Turk iz okolice Višnje Gore) vse do svoje upokojitve leta 1974, ko lastništvo prevzame hči Špela Sotenšek.
Leta 2004 postane lastnik Matevž Sotenšek. Tako gostilno Maček vodi že 5. rod.
V devetdesetih letih 20. stoletja (po osamosvojitvi Slovenije) je bila v prizidku tudi trgovinica z mešanim blagom, kasneje je v tem prostoru deloval najemnik oz. prodajalec telefonskih aparatov in tehnologije.
Gostilna pri Mačku je doživljala utrip minevanja časa: dotikali so se je tako delavniki kot prazniki domačega kraja. Srce gospodarstva je bila vedno hiša, gostilna, okoli katere je bil zgoščen najživahnejši utrip. Tudi danes je izredno lepo ocvetličena, goste privablja tudi urejen vrt s svojo pozitivno energijo, ki mu lastniki posvečajo precej pozornosti.
Gostilna slovi po tradicionalni slovenski kuhinji, s pridihom modernosti glavnega kuharja Matevža. Še vedno kuhajo okusne in dostopne malice. Svojim gostom lahko ponudijo premišljeno sestavljen jedilnik, tako so v Gostilni pri Mačku dobro jedli mnogi pomembni politiki in kulturniki, kot npr. Milan Kučan, Janez Janša, Tone Partljič, Lojze Peterle, Slovenski oktet,…
»V gostilno so zahajali stalni gostje, ob nedeljah, semanjih dneh in raznih praznikih pa tudi občasni. Gostov je bilo tudi po trideset na dan. Nekateri delavci, ki so delali pri Knafliču, so se oglasili že na zajtrku, kjer so dobili kruh in kavo. Za vsakega posebej so si sproti zapisovali znesek porabe, plačevali pa so ob plačilnih dneh. Ob nedeljah so se ljudje v gostilni radi ustavili po nedeljskih mašah. Po prvi maši so lahko postregli z obaro in vampi, medtem so pa že dušili golaž in pristavili govejo juho.«
(povzema Tadej Čopar spomine Marije Hribovšek).
»Vsak teden so klali govedo ali tele, jeseni pa tudi pujske. Meso je bilo shranjeno v dveh ledenicah, ki so jih pozimi oskrbeli z ledom. Led, ki so ga pozimi navozili, zdrobili, stolkli skupaj v kvadre in ponovno zamrznili na prostem, je zdržal čez poletje vse do jeseni, še posebno dolgo v drugi ledenici, ki se ni odpirala vsak dan.«
(Marija Hribovšek, Niti življenja)
Gostom se ob obisku gostilne in gurmanskih užitkih lahko porodijo tudi zanimive ideje. Na podlagi zgodovinskih dejstev je pisatelj Jože Sevljak napisal napeto mladinsko povest z naslovom Zlato tele. Eno od prizorišč te zgodbe je tudi Gostilna pri Mačku v Šmartnem.
»Čez nekaj dni se ekipa prestavi v Šmartno, kjer snemajo prizore v gostilni. Za to priložnost jo scenski delavci povsem preuredijo, da je spet podobna krčmi in počivališču popotnih iz leta 1250. S slamo krita streha, majhna zadimljena okna in obokan vhod iz kamna, nad katerim visi tabla Bei dem Katze. Na dvorišču samevajo privezi za konje, zadaj za njimi se stiska nizek hlev, okoli katerega se sprehajajo ovce in kokodajsajo kokoši. Snemajo nočno sceno. V soju bakel prijahajo na dvorišče beli menihi, ki se vračajo v Stično s službe božje na Klancu. Dolga pot je za njimi, zato bodo tu prenočili. Deček Timotej je čisto trd od dolgega jahanja.
Hlapci sprejemajo povodce, menihi lezejo s konj in vstopajo v krčmo.«
Odlomek iz povesti Zlato tele.
»Gostilne pri Mačku ne bi smeli zapustiti, če vam ne postrežejo njihovih priljubljenih puranjih zrezkov na način Maček. Vedno me navduši gosta, kremna gobova juha in tudi morske jedi v osrčju Slovenije so omamne. Gostom se osebno posvetijo in preberejo skoraj vse njihove želje.«
(Mateja P., priporočilo obiska Gostilne pri Mačku prijateljem na FB)
MAČKOV KOZOLEC
H Gostilni pri Mačku so (različno glede na časovno obdobje) sodili tudi številni gospodarskih objekti in nepremično premoženje, kot so travniki, njive in gozdovi.
Na travniku za gostilno je do leta 2006 stal imeniten kozolec, ki je pravcata arhitekturna posebnost. Kozolec so izdelali leta 1884, kot dvojni kozolec – toplar s podaljškom v par enojnih kozolcev, s tremi pari oken, enojna podaljška pa vsak po dve. Glavna značilnost tega kozolca je številno okrasje na pročelju, izjemni detajli, ima pa tudi dve stvari, ki ta kozolec naredita še posebej unikatni: dva ganka (balkona) na čelni strani (eden na vrhu drugega) in dvodelni – lomljeni čop, katerega danes pravzaprav ni moč videti nikjer več.
Danes je restavriran, obnovljen in stoji na Posestvu Pule pri Mokronogu (res pa je izgubil prvotno obliko in sicer par enojnih kozolcev).
