»Iz tabora množic sredi belih vasi,
iz Žalca je naša beseda v svet poletela:
Slovenskemu rodu pravico, da raste, živi,
da pojde naprej!
Tako je k vstajenju velela.«
To je zapisal Fran Roš ob 90 letnici tabora v Žalcu v pesmi Pesem Savinjske doline.
Prebujanje narodne in kulturne zavesti lahko v Žalcu opazimo že leta 1848. Tržani so ustanovili narodno stražo, ki pa jo je avstrijska vlada razumela samo kot organ za vzdrževanja reda in miru. V naslednjih letih je v trgu že delovala skupina narodno zavednih ljudi, ki so dali kaj na svoj materin jezik, čeprav so še tu pa tam govorili po nemško. Dokončni prelom pa je nastal leta 1861, ko se je v Celju ustanovila čitalnica. Le-ta je v svoj krog sprejela izobražence tudi iz sosednjih krajev, tudi iz Žalca. Leta 1863 je celjska čitalnica v Žalcu priredila Vodnikovo slavnost. Novice so o tem poročale: »V krasno okinčanih sobah žalskega župana Janiča je pozdravil mnogobrojno družbo čitavničnih udov in drugih gostov od vseh strani in prav lepega venca večidel žavskih gospa in gospodičen v prelepem in navdušenem govoru vrli Slovenec gospod Ivan Žuža, Žavčan, odzdravil mu je v kratkih in krepkih besedah naš tajnik. Po narodnem petju so med plesom in po njem goste razveseljevali žavski pevci pod vodjem domačina, učitelja Franca Kovača s svojim krasnim petjem. Šele proti jutru je še ves trudni Pust plesavce, pevce in pivce razgnal.« To kaže na to, da so se Žalčani in Savinjčani kmalu postavili na lastne noge in so bili krepka opora narodnim voditeljem v Celju. Narodni misli je dajala oporo tudi gospodarska trdnost.
Žalčan, velik narodnjak, oče savinjskega hmeljarstva Janez Hausenbichler je skupaj z ženo Elizo Zmrzlikar odprl v svoji hiši v Žalcu gostilno, ki je kmalu zaslovela preko meja domače doline. Gostilna je bila znana po dobri hrani in izborni kapljici ter prijaznosti, s katero je bil sprejet vsak gost. Janez Hausenbichler je bil v družbi kratkočasen, rad je imel lepo petje in tudi sam je zelo rad prepeval narodne pesmi. Med gosti sta bila med drugimi tudi Anton Tomšič, urednik Slovenskega naroda, ki so ga mariborski nemškutarji imenovali »der Windische Christus«, in njegov sodelavec Josip Jurčič. Dobro obiskanost svoje gostilne je znal dobro izkoristiti za obujanje narodnega življenja. Njegova gostilna je postala zbirališče narodnjakov iz vse Slovenije. S skupino narodnjakov se je udeležil prvega slovenskega tabora v Ljutomeru in bil srce ter organizator drugega slovenskega tabora v Žalcu, ki je potekal v nedeljo, 6. septembra 1868. Pri Hausenbichlerjevih so izoblikovali oklic, ki je izšel avgusta tudi v Kmetijskih in rokodelskih novicah. V tem manifestu so bili vabljeni k udeležbi na tabor zlasti rojaki iz Savinjske in Šaleške doline. Oklic se je končal z naslednjimi besedami: »Pridite iz vseh hiš in iz vseh vasi posebno celjskega, gornjegrajskega, vranskega, šoštanjskega, laškega, konjiškega, kozjanskega in šmarskega okrožja. Pridite na dan 6. septembra 1868. leta ob treh popoldne v žalski trg k slovenskemu taboru!« Oklic so podpisali: Ivan, Franc in Karel Žuža, Jože Žigan, Janez Hausenbichler in Vincenc Janič iz Žalca ter še mnogi drugi iz celjske okolice.
V nedeljo, dne 6. septembra 1868 se je pripeljalo z vlakom v Celje okrog 60 članov ljubljanskega »Sokola« in mnogo drugih rodoljubov iz Kranjske, Koroške in iz vseh daljnih in bližnjih krajev Štajerske, tako da je bila takrat v Žalcu zastopana res skoraj vsa Slovenija. Slovenski rodoljubi so se nato v Žalec pripeljali v okrašenih kmečkih vozovih. Ob treh popoldne so se zbrali na travniku posestnika Žuže, ki je navzoče pozdravil s: »Taborite!«. Zavzemali so se predvsem za Zedinjeno Slovenijo in uveljavitev slovenskega jezika na vseh področjih.
Zborovališče je bilo dostopno od vseh strani. Obdajali so ga številni mlaji s slovenskimi trobojnicami, prav v središču ob okrašeni tribuni pa je na izredno visokem, po vsej dolini vidnem mlaju, plapolala velika slovenska zastava. Za petnajst tisoč glavo množico je bilo prostora več kot dovolj. Zavest in razpoloženje je ob zvokih dveh godb na pihala dvigalo lepo sončno vreme, pokanje možnarjev in navdušeno vzklikanje Zedinjeni Sloveniji.
Ker še Savinjske železnice ni bilo, so se udeleženci tabora pripeljali iz Celja na okrašenih vozovih, ki jih je bilo nad sto. Na čelu je jezdilo dvanajst konjenikov, med katerimi sta bila tudi dva mlada Žalčana: Josip Širca, poznejši dolgoletni župan in Rudolf Senica, poznejši žalski posestnik in gostilničar. Na številnih okrašenih vozovih so se v Žalec pripeljali Savinjčani. Častno so bili zastopani zlasti Braslovčani, ki jih je spremljala tudi godba na pihala. Vseh voz, ki so pripeljali udeležence od blizu in daleč, je bilo nad štiristo. Žalskega tabora se je udeležilo tudi lepo število rudarjev in steklarjev iz Hrastnika s svojo godbo.
Vsa množica zborovalcev se je zbrala sredi okrašenega trga pred tedanjo Staretovo gostilno, kjer je osemnajst-letna Marija Širca, sestra Josipa in Friderika Širce, izročila ljubljanskim Sokolom šopek cvetja. Topiči iz preboldske graščine pa so pozdravljali navdušene tabornike, katerih število je znašalo po mnenju navzočega vladnega komisarja iz Celja najmanj petnajst tisoč.
Na okrašeni tribuni je bil zbran slavnostni odbor. Tabor je začel in pozdravil množico domačin in poznejši deželni poslanec Ivan Žuža z geslom: » Bog kliče, Slavjani, predolgo tlačani, stopajo čvrsto med svet na svoje slavno mesto!« Za predsednika je predlagal dr. Jožeta Vošnjaka, odvetnika iz Slovenske Bistrice, za zapisnikarja pa je naprosil Antona Tomšiča in pisatelja Josipa Jurčiča.
Prvi se je priglasil k besedi dr. Jakob Ploj iz Ljutomera, ki je zahteval med drugim rabo slovenskega jezika v vseh uradih ter dobesedno izjavil. »Na noge, Slovenci, pokažimo biti gospodarski v deželi….«. Dr. Ploju je sledil dr. Valentin Zarnik, ki je bil zadolžen za organizacijo slovenskih taborov, nato je dobil besedo dr. Radoslav Razlag, o šolskih vprašanjih pa je govoril župnik Božidar Raič iz Haloz. Kot zadnji govornik je nastopil dr. Josip Vošnjak, ki je govoril o Zedinjeni Sloveniji in jo prepričevalno zagovarjal.
Ob zaključku tabora so sprejeli navdušeni zborovalci naslednjo resolucijo: »Tukaj zbrani slovenski narod soglasno izreka, da v 19. državnih osnovnih postav ne najde poroštva za ohranitev in gojitev svoje narodnosti, dokler ne bode:
- slovenski jezik na Slovenskem izključno uradni jezik in dokler se ne bo v ta namen uradnikom na Slovenskem neodlagoma določil obrok, in sicer pol leta, do katerega morajo znati slovenščine v besedi in pismu;
- dokler na Slovenskem ne bodo cerkvene vlade uradovale v slovenskem jeziku in se ne bodo v bogoslovnicah predmeti, kateri se do sedaj nemško predavajo, slovensko razlagali;
- dokler ne bodo ljudske šole čisto slovenske in ne bo v srednjih šolah učni jezik slovenski, nemški jezik pa ostane učni jezik;
- dokler se ne bodo iz deželnega zaklada štajerskega v razmerju na število Slovencev in njihovih prineskov napravljali, podpirali in vzdrževali slovenski zavodi, kakor slovenske gimnazije in gospodarske šole;
- dokler se po poslovnem potu ne združijo Slovenci v Zedinjeno Slovenijo z narodno upravo;
dokler ne bodo dodane 19. izvršilne postave ter dejansko izpeljane in dokler se ne bode posameznim deželam dala večja samostojna upravna oblast. (Glasno pritrjevanje).
Med posameznimi točkami dnevnega reda sta menjaje igrali obe godbi, nastopil pa je tudi prvi slovenski pevski zbor iz Žalca pod vodstvom nadučitelja Frana Kovača.
V spomin na žalski tabor so dali organizatorji izdelati kovane svetinje, ki so nosile na eni strani napis: Slovenski tabor v Žalcu 1868, na drugi strani pa besedilo: Slovenci, zedinite se!
Trg Žalec je bil tiste dni slavnostno okrašen, na okoliških gorah pa so goreli kresovi kot oznanjevalci prebujajočih se Slovencev.
V letih po taboru so Žalčani dobili zalet in svoje razgibano trško življenje povezali v številna društva. Že leta 1869 so osnovali narodno čitalnico, katere glavni namen je bil krepiti bralno kulturo in družabno življenje v trgu. Leta 1881 so svoje društvo ustanovili gasilci, istega leta je bila ustanovljena Savinjska posojilnica. Svojo Pevsko zadrugo so leta 1883 ustanovili pevci, leta 1885 pa Pevsko društvo Naprej. Tega leta je bila v Žalcu odigrana tudi prva slovenska gledališka predstava. Leta 1895 so ustanovili tamburaški klub, leta 1902 je bila obnovljena narodna čitalnica, v letih 1897 – 1918 pa je bil v Žalcu sedež slovenske požarne brambe na Štajerskem. Leta 1903 se je ustanovil žalski odsek celjskega Sokola, leta 1906 pa Žalski Sokol.
Leta 1891 se je odprla železniška proga Celje – Velenje, s katero je Žalec veliko pridobil.