Ivo Božič se je rodil 8. oktobra 1920. leta v Podmelcu. V družini je bilo šest bratov in štiri sestre. Oče Božidar je kupil hišo na Mostu na Soči, ki pa so jo med 1. sv. vojno porušile italijanske granate. Družina se je umaknila na Bled, po vojni pa se je začasno naselila v Podmelcu, na materinem domu, dokler niso na Mostu na Soči hiše obnovili. Oče Božidar je bil pek in v hiši je bila vse do leta 1965 pekarna. Ivo Božič je imel zelo zanimivo in razgibano življenjsko pot.
Ko se je začela 2. sv. vojna, je bil kot italijanski vojak 28. 5. 1940 odposlan v Libijo. V Prvi angleški ofenzivi je bil zajet in poslan v taborišče Agami pri Aleksandriji (Egipt). V tem taborišču je bilo več Primorcev, ki so se kmalu začeli organizirati, da bi se pridružili angleški armadi. Januarja 1941 se jih je tako nabralo že 148. Iz te skupine jih je 48 prestopilo v poljsko Podkarpatsko brigado. Ko pa je bil junija 1941 ustanovljen prvi bataljon jugoslovanske vojske, so vsi stopili v njegove vrste.
10. januarja 1942. leta je bil poslan v Haifo (Palestina) v specialno šolo za radiotelegafiste in diverzante. Padalski tečaj je opravil junija 1942. leta v bližini Sueškega kanala. Spominja se, da so na tem tečaju poleg Slovencev bili še Srbi, Hrvati, Črnogorci, Bosanci, Grki in Albanci.
Po končanem tečaju so jih premestili v Kairo (Egipt), kjer so Slovenci čakali na odhod na Primorsko. Toda medtem so Iva Božiča in Stanka Simčiča poslali z ladjo na Malto. Od tam bi morala odpotovati s poljsko podmornico Orel v Kvarnerski zaliv in se tam ilegalno izkrcati. Vendar so Angleži presodili, da je ta operacija preveč tvegana, zato so se vrnili ponovno v Kairo. V noči z 18. na 19. julij leta 1943 so iz letala nad Šentviško planoto odskočili štirje padalci, ki so jih v Kairu označili s šifro Livingstone I. To so bili: Ivo Božič, Stanko Simčič, Zdravko Lenščak in Alojz Sivec. Ob pristanku so jih pričakali vojaki bataljona Gradnikove brigade.
Teden dni po pristanku štirih padalcev na Šentviški planoti so v Rimu odstavili diktatorja Benita Mussolinija. Dogodek je odmeval po vsem svetu, najbolj veseli pa so bili Primorci. Po pristanku na Planoti so se padalci preselili čez reko Idrijco v bunker blizu Grudnice. Tam so bili takrat člani Tretje operativne cone, med njimi tudi Dušan Kveder. Ko je izvedel, da je Ivo Božič brat Borisa Božiča, s katerim sta bila skupaj v Španiji in Parizu, je odločil, da bosta Ivo Božič in Stanko Simčič ostala na Primorskem, ostala dva padalca pa sta z njim odšla v Glavni štab Slovenije.
Iz Grudnice so se kasneje selili preko Trnovskega gozda okoli Nanosa proti Krasu. Ob kapitulaciji Italije so bili v bližini Podrage. Malo pred kapitulacijo je prispela na Javornik pri Colu prva angleška misija, med njimi major Darewski in njegov radist Frank. Ko je ob padcu Italije major Darewski ostal brez svojega radista, je to mesto na prošnjo tovariša Beblerja prevzel Ivo Božič. Ivo Božič pravi, da je obljubil sodelovanje z angleškim majorjem samo toliko časa, dokler ta ne dobi drugega radista. To službo je opravljal do julija 1944. Od tega dne pa do odhoda s Primorske je Ivo Božič vzdrževal radijsko zvezo z raznimi točkami na Primorskem in Gorenjskem za obveščevalni center IX. korpusa.
Približno mesec dni pred koncem vojne sta bila Ivo Božič in Miroslav Križmančič poslana iz IX. korpusa na Glavni štab Slovenije v Črnomelj, kjer naj bi ju prerazporedili na novo dolžnost. Toda vodstveni organi Slovenije so se v tem času nenehno selili iz kraja v kraj, tako da Zaščitnemu bataljonu Glavnega štaba nista mogla izročiti zaupanega »važnega pisma«. To je bila njuna sreča, oziroma njuna rešitev. V Trstu sta se Ivo Božič in Miroslav Križmančič javila komandantu komande Trsta Dušanu Kvedru, katerega sta spoznala že ob prihodu na Primorsko 1943. leta. Od njega sta dobila prepustnico in odšla na štirinajstdnevni dopust domov. Ko sta se po štirinajstih dneh v Trstu ponovno srečala, je Ivo Božič od prijatelja Križmančiča zvedel, kakšna bi bila njuna usoda, če bi se s pismom javila Zaščitnemu bataljonu Glavnega štaba. V pismu je namreč pisalo: »Pošiljamo vam dva angleška vohuna. Zaslišite ju, likvidirajte ju! Vse to opravite v najstrožji tajnosti!«
Za Iva Božiča in njegova prijatelja se je začelo zelo težko obdobje. Prepričana sta bila, da ju bo nova domovina sprejela s hvaležnostjo, čez noč pa sta postala sumljiva. Vohunstva so bili osumljeni tudi drugi padalci.
Iz Trsta sta bila Ivo Božič in Križmančič poslana v Ljubljano v štab VII. korpusa, vendar je bil ta ob njunem prihodu že razformiran. V Ljubljani sta srečala starega kolega iz Afrike in se takoj priključila novoustanovljenemu štabu Tankovske armije, ki se je par dni za tem preselil v Beograd. To je bilo za Božiča in Križmančičla ugodno, saj sta morala bežati čim dlje od ljudi, ki so ju hoteli ubiti.
Po prihodu v Beograd je bil Ivo Božič postavljen za vodjo radijskega centra, Križmančič pa je postal njegov pomočnik. V tem centru sta vzdrževala radijsko zvezo z 48 radijskimi postajami v celi Jugoslaviji.
Februarja 1946. leta so Božiča premestili v II. tankovsko brigado v Skopje, Križmančiča pa isti dan v Belo Crkvo v Vojvodino. 20. oktobra 1946. leta je bil Božič v Skopju demobiliziran. Očitno mu niso zaupali. Vrnil se je domov in delal v domači pekarni na Mostu na Soči. Nekaj let je imel mir. Potem je opazil, da ga nenehno kdo kontrolira.
Po naključju pa se je jeseni 1949. leta na Mostu na Soči srečal z zadnjim komisarjem IX. korpusa Viktorjem Avbljem. Z Avbljevim prihodom na čelo IX. korpusa so se po prepričanju Iva Božiča pričele težave za vse padalce. Ko ga je bivši komisar zagledal, se je močno začudil, da je še živ.
Kmalu zatem je Udba želela z vse mogočimi triki in zasliševanji Iva Božiča pritegniti k sodelovanju. Na Most na Soči je začel k Božiču iz Ljubljane prihajati major Bor, ki je kasneje postal general policije. Ta major ga je nadlegoval, naj se javi angleškemu polkovniku Woodu in se mu pritoži, kako živi. Pridobi naj si polkovnikovo zaupanje. Z Božičevo pomočjo na bi tako odkrili kanale, po katerih uhajajo ubežniki.
Ivo Božič pravi, da je kmalu ugotovil njihove namere, zato je majorju Boru v obraz rekel takole: »Lepo me boste napeljali v zanko: me poslikali, kako izročam pismo v roke angleškemu majorju, potem boste aretirali še ostale padalce, nas mučili in na koncu še ubili! Nam smrt in vam slava po krivem!« Zaradi teh besed je major Iva Božiča izročil v »vzgojo in prepričevanje«. Ni mu preostalo drugega, kot da je ilegalno zbežal v Italijo. Tam je z ženo v begunstvu preživel tri leta in tu sta se jima rodila sin in hčerka. Tudi v begunstvu ni imel pravega miru, saj so na njegov naslov v Italijo z Mosta na Soči prihajala razna provokativna pisma. Verjetno so v domovini mislili, da policija v Italiji nadzira pošto in ga bo izročila nazaj. Iz Italije je družina Božič odšla v Kanado (v Toronto), kjer je Ivo Božič do leta 1976 delal v tovarni fordovih avtomobilov. Pravi, da je tudi tukaj imel kar nekaj neprijetnosti (obtožujoča anonimna pisma bivših domobrancev). Nato sta se z ženo po desetih letih vrnila domov. Z njima je prišel tudi sin Boris, hči pa živi v Kanadi in si je tam osnovala družino.
Zaradi »varnosti«, tako Ivo Božič pravi sam, je obdržal dvojno državljanstvo: kanadsko in jugoslovansko – zdaj slovensko. Zaslužil si je tudi kanadsko in borčevsko pokojnino. Pravi pa, da mu je borčevska pokojnina dražja.[15]
[15] Ivo Božič je umrl leta 2004.
