Novo obdobje po drugi svetovni vojni je tudi v šolstvu prineslo revolucionarne spremembe(20). V šolo so se vrnili slovenski učitelji, primanjkovalo je učbenikov, zvezkov, svinčnikov, najosnovnejšega. Šolstvo je postalo del državnega aparata, oblast je zahtevala od učiteljev, da uresničujejo ideološke in vzgojne cilje, kot jih je postavljala partija, vsako drugačno mišljenje so zatirali.(21) Slovenski šolski muzej je od slovenskih šol zahteval poročilo o dogodkih v šoli za časa domovinske vojne, ki ga je moral šolski upravitelj napisati na podlagi ohranjenih dokumentov in pričevanj. Med vojno nemški učitelji kronike niso pisali.
Kronist Adolf Černec, prvi šolski začasni upravitelj po drugi svetovni vojni, je začel kroniko z zelo izčrpnim popisom dogajanj v šoli in na Prevaljah. Predstavil je duh časa in navdušenje ter veselje prebivalstva po vojni, popisal agrarno reformo, denacionalizacijo, pomanjkanje vsega in druge težave. Ugotavljal je, da so med učenci veliki socialni problemi, in navajal mnenje učiteljev, da se lahko socialni položaj učencev izboljša zgolj s tem, da staršem dajo delo in zaslužek. Na prvi strani kronike je narisan jugoslovanski grb.
Dne 9. decembra 1946 je med drugim šolski upravitelj napisal:
»Šola je bila 7-razredna s 7 vzporednicami. Vpisanih je bilo 350 otrok. V šoli je bilo 14 učiteljev in otroška vrtnarica, učiteljska knjižnica je štela 400 knjig , šolarska pa okoli 250 knjig , okrajna učiteljska knjižnica je štela okoli 600 knjig. Knjižnice je okupator uničil, večina knjig je bila oddana kot star papir. Okupator je za potujčevanje organiziral posebne tečaje za odrasle, kjer so se udeleženci učili jezika in ideologije nacistov. Glavno težišče je bilo na njihovih društvih, kakor sta bili ‘HJ’ in ‘BDM’. Okupator je pričel graditi novo šolsko poslopje, zidava je bila že 1944. leta ustavljena.«
Po vojni se je iz razredov slišala slovenska pesem, je zapisano v šolski kroniki, začel se je pouk; 28. maja 1945 za vse nižje razrede in 21. julija 1945 za višje razrede. Učitelji, ki so bili med vojno po raznih službah, so se vrnili in začeli poučevati, med njimi so bili: Ivan Lebič, Boris Stres, Mira Stres, Ana Majsterl, Karel Doberšek, Franc Sušnik, Ema Robnik in Ožbe Lodrant. Adolf Černec je nastopil službo 13. julija 1945 po vrnitvi iz internacije v Dachauu. Postal je šolski upravitelj, 4. junija 1946 je bil imenovan za šolskega preglednika osnovnih šol v okraju Prevalje.
Na razvoj šolstva je pozitivno vplivala industrializacija Mežiške doline, starši so dobili zaposlitev, izboljševati se je začel gmotni položaj. Šolski obisk ni bil zadovoljiv, saj se je šolstvo šele urejalo. Pouk se je odvijal tudi v zasebnih prostorih, v šoli so bili še vedno nastanjeni vojaki. Pouk so prekinili, ker se je v šolskih prostorih odvijal tečaj za srednješolsko mladino od 23. julija 1945, trajal je šest tednov. Udeležilo se ga je okrog 160 dijakov. Tečaj so končali s prireditvijo, ki so jo ponovili tudi v Ljubljani in poželi velik uspeh.
»Po osvoboditvi se je s poukom pričelo 28. V. 1945 za vse nižje razrede osnovne šole in za I. razred višje osnovne šole in se je končal 21. VII. 1945. Šolski prostori so bili zasedeni po vojakih, zato se je pouk vršil po privatnih prostorih v bivši gostilni pri Štefanu, eden pri Enciju, kjer je bila tudi pisarna. S poukom se je moralo prekiniti, ker se je pričel tečaj za srednješolsko mladino. Na tem tečaju so sodelovali vsi učitelji.«
Zapis šolskega upravitelja Adolfa Černeca v šolski kroniki Osnovne šole Prevalje 1945, str. 4, 5
Dne 15. oktobra 1945 se je začel redni pouk in je trajal do 30. julija 1946. Otroci so imeli zelo malo znanja, slovensko so govorili zelo slabo, polno je bilo germanizmov, okupatorska šola je dala otrokom nekaj malega znanja iz računstva. Največ težav so imeli s slovenščino, pisati je skoraj niso znali, s slovnico se nemški učitelji niso ukvarjali. Učitelji so se morali zelo truditi, da so postavili dobre temelje za slovensko šolo.
Po osvoboditvi je bilo v šoli več slovesnosti in telovadnih akademij, kamor so vabili tudi starše in vse krajane, saj je bil čas neizmernega navdušenja. Miklavževanje je bilo zelo dobro sprejeto, prvo leto po vojni so obdarili 500 otrok s pomočjo staršev in donatorjev. Ob koncu pouka v juniju 1946 so šli vsi učenci nižjih razredov na izlet na Leše k leškim cerkvam in tam priredili slovesnost s petjem in recitacijami. Učenci višje stopnje so odšli v Šentanel, kjer so se družili s šentanelskimi učenci in gimnazijci z Raven. Za tiste čase je bil to pomemben dogodek.
Povojno obdobje je bilo za koroško šolstvo izjemno pomembno; na Ravnah je zrasla gimnazija, eden najpomembnejših dogodkov za širitev znanja in izobraževanja mladih na Koroškem; 17. septembra 1945 je prišla za gimnazijo odobritev z Ministrstva za prosveto in kulturo iz Ljubljane. Tlela je celo ideja, da bi v nedograjenih blokih na športnem igrišču na Prevaljah (danes Ugasle peči) zgradili gimnazijo namesto na Ravnah, a prevladale so slednje (pobudniki so bili dr. Franc Sušnik, profesor, kulturno-prosvetni delavec in literarni zgodovinar; Andrej Arko, družbeni delavec; Gregor Klančnik, direktor železarne; in sindikalisti).
Oktobra 1945 je začel delovati otroški vrtec v Štefanovičevi vili (Zgornji kraj).
Od junija do avgusta 1945 je potekal nostrifikacijski tečaj v gostilniških prostorih pri Enciju na Prevaljah za vpis v gimnazijo na Ravnah. Udeleženci tečaja so bili iz celotne koroške krajine. Izpiti so bili 17. septembra 1945 v prevaljski osnovni šoli. Šolska zgradba je bila zastarela in dotrajana, saj je bila stara že 107 let.
V šolskem letu 1946/1947 so poučevali še: Neža Lebič, Rudolf Kobolt (postal okrajni nadzornik leta 1946), Rudolf Žak, Zlatko Kaiser in vrtnarici Liljana Lobe in Berta Sekavčnik. Po vojni je prevaljsko osnovno šolo obiskovalo le 350 otrok, kar je 100 otrok ali 25 odstotkov manj kot pred vojno. Šolska oprema je bila zelo pomanjkljiva. Leta 1946 je bil imenovan prvi načelnik prosvetnega odseka Rudolf Wolle. Šola je kot agrarni interesent dobila zemljišče in skupaj s Fizkulturnim društvom ves kompleks ozemlja na današnjih Ugaslih pečeh (Lohofnu), izgubila pa je njivo pri šoli.
S šolstvom se je razvijala tudi ljudska oblast, ki so jo prevzeli narodnoosvobodilni odbori. Dne 12. julija 1945 so bile prve volitve v krajevne ljudske odbore (KLO) in okrajno skupščino. Adolf Černec je bil izvoljen za poslanca, Ivan Lebič je zelo uspešno prevzel referat za ljudsko prosveto pri KLO.
V začetku šolskega leta 1945/1946 so prvič izvolili roditeljski svet, ki naj bi s »sodelovanjem ljudstva« vodil šolsko delo.
Odbor so sestavljali:
– Adolf Černec, šolski upravitelj;
– Ivan Lebič, učitelj, referent, član KLO;
– Ivan Bah, delavec, zastopnik staršev;
– Peter Šumnik, kmet;
– Berta Sekavčnik, referentka za AFŽ (Protifašistična fronta žensk);
– Milena Klun, referentka za ZMS (Zveza mladine Slovenije).
Po navodilih kmetijskega ministrstva so na Prevaljah načrtovali kmetijski nadaljevalni tečaj za vso kmečko mladino od 14. do 18. leta, vendar tečaj ni bil izveden zaradi prostorske in kadrovske stiske. Izveden pa je bil šesttedenski tečaj za vse, ki so med okupacijo končali učno dobo.
Šolstvo je bilo po osvoboditvi zaradi političnih sprememb podrejeno političnim potrebam nove oblasti in močno pod vplivom sovjetske pedagogike, kasneje pod vplivom socialističnega samoupravnega sistema. Pouk je bil prežet s pridobitvami narodnoosvobodilnega boja, učitelje so učenci naslavljali s tovariš in tovarišica. Kdor je želel, je kot izbirni predmet lahko še naprej obiskoval verouk kot pred vojno, ko je bil verouk na urniku kot redni predmet. Kronika navaja, da je moral župnik ali kaplan imeti pooblastilo staršev in dovoljenje oblasti za poučevanje verouka. S 1. februarjem 1951 pa je bil z zakonom ukinjen verouk v vseh šolah, s tem je bilo zadoščeno načelu ločitve šole od Cerkve. Ni bilo več prostih dni za božične in velikonočne praznike. Otroke je obdaroval dedek Mraz, doma pa Božiček, prva leta je bil še Miklavž. Šolske maše ob začetku in na koncu pouka so bile ukinjene.
Dne 11. julija 1946 je stopil v veljavo splošni zakon o sedemletnem osnovnem šolanju, uvedena je bila obvezna sedemletka z namenom dati mladim potrebno izobrazbo (po sovjetskem vzoru). Višji razredi sedemletke so bili po zahtevnosti podobni prvemu, drugemu in tretjemu letniku nižje gimnazije, šola na Prevaljah je bila tretja v regiji, ki se je preimenovala v Sedemletno osnovno šolo Prevalje v šolskem letu 1949/1950. Že pred vojno je bilo uveljavljeno osemletno obvezno šolanje (1931), sedemletno je pomenilo korak nazaj, a so ga uvedli zaradi pomanjkanja učiteljev. Zakon je med drugim določal, da je šolska kuhinja sestavni del šol in da je strokovno vodenje šolske kuhinje skrb učiteljice gospodinjstva.
V šolskem letu 1948/1949 so bile v šoli naslednje interesne dejavnosti: gradbeni krožek, dramatika, šah, nogomet, pevski zbor in telovadba.
Nova partizanska oblast je ocenila, da je geografski položaj Prevalj primeren za upravljanje Mežiške doline. Takoj po vojni (8.maja 1945) je na Prevaljah deloval Okrajni narodnoosvobodilni odbor Prevalje, s preurejanjem upravljavske politike so Prevalje okrajno funkcijo izgubile, prevzel jo je leta 1948 okraj Dravograd in za tem Slovenj Gradec, pozneje je bil slednji vključen v okraj Maribor.
V kroniki je zapisano, da je bil učni uspeh samo 79-odstoten zaradi »lenobnosti učencev ter pomanjkanja zvezkov in knjig«. Dne 27. maja 1950 je izšla odločba o ustanovitvi nižje gimnazije. Šola je postajala pretesna, pouk se je selil k Ahacu in Štefanu, gradnja nove šole je postajala nujnost.
»Minister za prosveto in kulturo LRS ]ože Potrč je z odlokom z dne 26. maja 1949 odredil, da se Osnovna šola Prevalje s pričetkom šolskega leta 1949/1950 spremeni v sedemletno šolo (sedemletka), ki naj bo ponos kraju.«
Šolska kronika 1949/195O, ravnatelj Ivan Hvalec
Po navodilih Ministrstva za kmetijstvo naj bi se v prevaljski šoli ustanovil kmetijski nadaljevalni tečaj, a se to ni zgodilo, saj ni bilo prostora, primanjkovalo je tudi učiteljev. Uspela je strokovna nadaljevalna šola, obiskovalo jo je 54 učencev iz gospodarstva. Kronist navaja, da je naši mladini zaradi pomanjkanja najprej pomagal tudi irski Rdeči križ. Najpomembnejša je bila delitev sladkorja.
Šolsko leto 1946/1947 se je začelo z rednim poukom 16. septembra 1946 in zaključilo 26. junija 1947. Zaradi ostre zime je bil pouk v februarju 1946 za teden dni prekinjen. V 5. razredu je bilo v enem oddelku 71 učencev, poučeval jih je Ivan Lebič, v 1. in
4. razredu so ustanovili paralelki, bilo je tudi po 40 učencev v razredu, izjemoma celo več.
V naslednjih letih se je pouk začel za nižje razrede 3. septembra in za višje razrede 6. septembra. Kronika navaja, da se je moral v višji ljudski šoli pouk vedno začeti z nagovorom šolskega upravitelja in proslavo.
Med šolskim letom so v šoli pripravili več spominskih akademij, ki jih je nova oblast zahtevala in spodbujala, tako so zaznamovali Prešernov dan, odkritje Malgajevega spomenika, ustanovitev OF, 1. maj, 9. maj – dan miru, dan Rdeče armade in obletnico smrti Maksima Gorkega, pionirski dan v Domu TVD Partizan z vsemi podružnicami in dan ustanovitve Federativne ljudske republike Jugoslavije. Ustanovljeni so bili22 Zveza mladine Slovenije, Pionirska organizacija in Podmladek Rdečega križa, ki so s svojim delom podpirali takratni politični režim. Za otroke so prirejali tudi izlete in jih s tem privabljali k delu v organizaciji. Dogovorili so se, da starejši mladinci prevzamejo učence eno uro tedensko po rednem pouku skozi celo šolsko leto in jih poučujejo petje, recitiranje, risanje in telovadbo.
Mladina in pionirji so po svojih močeh »pomagali graditi v vojni porušeno domovino«. Organizirane so bile razne delovne akcije, učenci so jeseni nabirali bukov žir, vodil jih je Ožbe Lodrant. V dogajanje so vključevali tudi starše. Pionirji so ves čas oskrbovali šolski vrt, pogozdovali na Riflovem posestvu, kjer so posadili 3000 sadik, nabirali zdravilna zelišča in jih posušena oddajali kmetijski zadrugi. Udeleževali so se zbiralnih akcij odpadnega papirja, železa in drugih surovin, pomagali so obdelovati polja in pogozdovali, bil je celo določen dan pogozdovanja.
Ob začetku šolskega leta 1947/1948 je postal šolski upravitelj Avgust Leštan, Adolf Čemec je bil premeščen. To je bil čas, ko je ljudska oblast z dekretom določala, kam bo kdo šel v službo.
_____
20 Obvezno osnovno izobraževanje se je bistveno spremenilo po letu 1945. Najprej je bila odpravljena meščanska šola in šolska obveznost skrčena na sedem let: učenci so obiskovali štiri razrede enotne osnovne šole in nato tri razrede višje osnovne šole ali nižjo gimnazijo.
21 Vir: Podatki o dogodkih na šoli za časa domovinske vojne, Kronika šole Prevalje med NOB; Slovenski šolski muzej, št. 722, 9. XII. 1946. Poročilo napisal Adolf Černec, šolski upravitelj.
22 Zveza mladine Slovenije in Pionirska organizacija sta bili ukinjeni leta 1990.