Franjo Rojec svoje iskreno rodoljubje pogosto povezuje s podobami domačih krajev, ki so jih grobo pretresali zgodovinski dogodki, predvsem prva in druga svetovna vojna z vsemi hudimi posledicami. Do konca prve svetovne vojne je sovodenjsko ozemlje pripadalo Avstro-Ogrski, nato Italiji.20
Ti zgodovinski pretresi so v pesniku še bolj krepili rodoljubni čut in ljubezen do matične domovine, ki jo je pri domačinih zatirala okupatorska represija. S čutno pesniško dušo zato v pesmih poveličuje domače kraje in njihovo lepoto. Iz njegovih preprostih pesmi brez posebno zapletenih metaforičnih ali oblikovnih struktur s podobami domačih krajev veje samo iskrena ljubezen, ki ji je pogosto dodan tudi moralni ali etični poduk. Ta ni v funkciji moraliziranja, temveč je posledica težkih življenjskih preizkušenj, pristnega domoljubja in želje po miru in sožitju prihodnjih generacij.
Prva izbrana reprezentativna pesem z naslovom »Peč II« je posvečena pesnikovi rodni vasi Peči.
Dan se svita,
v pramenu prvih sončnih žarkov
se prebuja dežela slikovita.
Na pobočju hlebastega griča,
v rahlo meglo ovita
nas pozdravlja
vasica skalovita.
Tiho pod obronkom
v vijugasto goščad ovita
Vipava se poslavlja
v zelenem valu zlita.
Košatih starih hrastov
okrasni gaj pečanski,
nad senco bujnih
krošenj tvojih
moj lebdi –
ozvezdni znak življenjski.
Nezaživeti dom
mi danes nič ne reče,
dasi često sem m
me staro srce vleče.
Še dojenčka me po svetu
kruta vojna je podila:
deset let najlepših
mi tuja Afrika
je pogubila.
Oh! Neizprosna zvezda
mar nisi utrnila!
Koliko grenkosti
bi duša moja
ne bila izpila.
Slikovite impresije narave in rodne vasice se prepletajo s preprostimi refleksijami o življenjskih preizkušnjah in z njimi povezanimi grenkobami v tujem svetu, v katerega ni bil pahnjen po lastnih željah, temveč ga je tja pognala vojna ter racionalna težnja po materialnem preživetju v realnem življenju. Tujina ga je stala težke življenjske preizkušnje in mu za vedno pustila grenak spomin, ki je imel pri pesniku posledico povečanja narodne zavesti in še toliko bolj močne ljubezni do domačih krajev, izražene v njegovih rodoljubnih pesmih z domačimi krajevnimi podobami.
Druga izbrana pesem je posvečena Rojčevemu domačemu kraju in nosi naslov »Sovodnjam«.
Ob bregu, kjer Vipava
se v modro Sočo zliva,
slovenska vas Sovodnje
sotočju se odkriva.
Z obronki kraških gričev
obdana je dolina,
globoko v njej zarastla
slovenska korenina.
Vihra zgodovine –
tod mimo rimska cesta,
ob robu domovine
ostala si ji zvesta.
Impresija ljube domače vasi se v tej pesmi preplete z zvestobo in ljubeznijo do domovine kljub strahotam zgodovinskih dogodkov. Domača beseda in slovenski ponos sta neustrašno kljubovala objektivnim sovražnim pritiskom in ob zahodnem obrobju ostala zvesta matični domovini.
Naslednja izbrana pesem nosi naslov »Rubijam«.
Obokov dvojnih, kamniti most
zrcali se v Vipavi,
za njim vasica zbrana
leži na kraški skali.
Bohota bujna
breg obdaja,
romantične Rubije
grajski čar obhaja.
Porušen grad na griču
pričara nam spomine,
o plemičih nam priča
o dvoru rodovine.
Iz stolpa Primož Trubar
se ljudstvu je oglašal,
in pisano besedo našo
je narodu prinašal.
Kolo se v mlinu
več ne obrača,
utihnil tudi je,
zveneči spev kovača.
Slak prerašča ruševine
žrtve krute zgodovine,
nenehni opomin –
kako vse hitro mine.
V Rubijah je grad, ki je najbolj znan po tem, da se je vanj zatekel naš največji protestantski pisec Primož Trubar, potem ko je leta 1563 pridigal v Gorici na stolnem trgu in bil zatožen s strani nekega katoliškega duhovnika patriarhu. To zgodbo je seveda poznal tudi izobraženi Franjo Rojec in z njo podkrepil rodoljubno tematiko pesmi ter ljubezen do domače besede v teh krajih že od Trubarjevih časov. Pesem je izrazito antitetična, saj se lepota vasi, izpričana v prvem delu, prevesi v grenak spomin preteklih časov in večni opomin hitrega minevanja vsega. Četudi je nekaj veliko in mogočno, se lahko v enem samem trenutku sesuje v prah tako na materialni kot tudi duhovni ravni. Impresivne podobe v pesmi se prevesijo v refleksivno razmišljanje o časovni minljivosti, nad katero nimamo nadzora.
Severnoprimorska pokrajina je tudi izrazito zaznamovana s podobami vojne, zato je izbrana naslednja pesem z naslovom »Strelski jarek«.
Bled pramen svetlobe
nizko pod borovce sije,
med biljem in grmovjem
strelski se jarek vije.
Prosojni zrak jesenski
znake vojne odkriva,
prelito kri človeka –
suhi list pokriva.
Kaj v tem jarku
med vojno se godilo
bojno ne pove
nobeno poročilo.
Ogenj, jok in kri,
z nečloveško silo,
v pasti kraške grude
življenje je morilo.
Sled grozotnih bojev,
doma – divje pogorišče,
pregnanemu rojaku
obupno prizorišče.
V pesmi se odslikava bridka stiska človeka, ki po vojni gleda porušene domove in s stisko v srcu premišljuje, kakšne strahote so se dogajale na tem mestu. Izkušnja vojne in njene hude posledice so neizbrisno zaznamovale Rojčevo literarno ustvarjanje s podobami vojnih grozot, prežetih s čustvi neizmerne žalosti, bolečine in trpljenja.
Simpozij »Goriški izobraženci skozi zgodovino«, na katerem je bil v skrajšani obliki predstavljen tudi ta prispevek, je potekal pod okriljem Univerze v Novi Gorici, zato je zadnja obravnavana pesem »Gorica« posvečena simpoziju in Univerzi.
Sončna Gorica!
Klic naših srca;
čustveno prežeta
slave duha.
Pod snežnim nakitom
prelepih gora,
v toplem objemu
pesmi in solza.
Zamišljena ob tebi
Soča zrcali
modrino neba,
v rahlem šumenju
tiho odvaja
vsa naša gorja.
V tej lepi in predvsem impresivni pesmi se zrcali podoba Gorice in reke Soče, ki simbolično s seboj odnaša vso žalost, gorje in bridkost, ki so jih v preteklosti utrpeli prebivalci tega področja. Čas bo počasi zacelil in ublažil rane, spomin pa bo ostal in opominjal prihodnje rodove, da bi čim bolj strmeli k miru, spravi in sožitju. V navezavi z zadnjo obravnavano pesmijo bo jedrni del prispevka sklenjen s povednim zapisom iz Goriške knjige literarne zgodovinarke Lojzke Bratuž, ki je že celo življenje vpeta v goriški literarni prostor in se zavzema za podobne rodoljubne vrednote kot obravnavani avtor. Pravi, da so se goriški Slovenci upirali nasilju in borili za narodnostno preživetje. »V težkih časih so branili svoj jezik in svojo kulturo ter so kljub zgodovinskim pretresom ohranili svojo identiteto, zato so danes žive priče o pradavni prisotnosti svojega rodu na tem ozemlju.«21
SKLEP
Prispevek se osredotoča na elementa rodoljubja ter podob severnoprimorske pokrajine v reprezentativnih pesmih izobraženca, pesnika in intelektualca Franja Rojca, iskrenega rodoljuba ter ljubitelja matične domovine, njenih naravnih lepot in slovenske besede. Svojo domovinsko pripadnost pogosto povezuje s podobami domačih primorskih krajev, ki sta jih hudo zaznamovali predvsem obe svetovni vojni in pritisk nove države, ki je majal stebre domovine in ogrožal slovenski jezik ter kulturo. Pesnika so tudi zelo zaznamovali tuji kraji, saj je svoja najnežnejša leta preživel v begunstvu, iz objektivnih razlogov pa je moral pred drugo svetovno vojno zapustiti rodne kraje in oditi s trebuhom za kruhom v Afriko, kjer je nekaj let preživel v vojnem ujetništvu. Te izkušnje in življenje v zamejstvu so med drugim pesniku okrepile rodoljubni čut in brezpogojno ljubezen do domačih krajev, ki ju je ubesedoval v številnih pesmih, s katerimi je izražal svoje občutke, čustva, želje in skrbi. Z občutljivo in nežno pesniško dušo v pesmih poveličuje domače kraje in njihovo lepoto. Iz obravnavanih pesmi veje iskrena ljubezen do matičnega rodu in domače pokrajine, pogosto pa jim je dodana tudi kakšna življenjska modrost. Ta se je posledično izoblikovala tudi zaradi nekaterih težkih pesnikovih življenjskih preizkušenj in njegovega neomajnega domoljubja. Predvsem nastopa v funkciji spodbujanja človekove splošne ljubezni do matičnega jezika, domovine in kulture, pogosto pa iz nje veje želja po spravi, miru in sožitju današnjih in prihodnjih rodov. Iz pesnikove celotne zapuščine so v tem prispevku obravnavane samo izbrane pesmi z izrazitejšo tematiko rodoljubja ter pesmi, v katerih se zrcalijo podobe severnoprimorske pokrajine. Te so v večini povezane z ljubeznijo do domačih krajev in rojakov. Vsekakor pa je preostala pesnikova zapuščina vredna nadaljnje literarne obravnave, ki bi osvetlila še druge tematike in pesniške aspekte.
