Vlak se je skozi meglo valil v prostrano rodovitnost Spodnje Savinjske doline in mimo gozda hmeljevk, okrog katerih se je bohotilo zelenje, počasi naprej v hribovito ožino okrog Šmartnega ob Paki.
Hmeljevke v Savinjski dolini
Mozirje je kot riba, ki – sicer že malce utrujena od skakanja – leži ob Savinji, je prav tako razpotegnjeno in kot opremljeno s plavutmi, ki se dotikajo roba reke. Zven mlinov in žag, šumenje jezu, preklinjanje splavarjev nam je sledilo v dolino, obdano s hribi, ki se šele za samostanom v Nazarjah na rahli vzpetini razširi v široko ravnico. Levo se odcepi cesta za Gornji Grad, me pa smo cesto zapustile in zavile desno, hodile prek polj, nikoli povsem stran od hribov, skozi zaspane vasi s slamo kritimi hišami in starimi vodnjaki, cerkvami s stolpi s čebulasto kupolo, z majavimi mostički, ki so bili praviloma narejeni le iz ene deske in so pogosteje vodili čez iztok za svinjsko blato kot pa čez potok. Slednjič smo prišle do večjega naselja z zelo nenavadno cerkvijo s štirimi zvoniki, h kateri je vodilo veliko kamnitih stopnic. To je bila Okonina.
Mozirje
Nazarje
Okonina
Belkasto zeleno kot kitajski nefrit se je pred nami lesketala Savinja, dobila tu pa tam rumeni odtenek nadnjo sklanjajočih se grmov košeničice ali pa je bila osenčena z zrcalnimi podobami temnih jelk. Bleščeče se lesketanje belih kamenčkov je še poudarjalo rjavo barvo stare ograje ob cesti. S sončno radostjo v srcu smo hodile po ozki dolini do Luč. Skale so postajale mogočnejše, gore višje, Savinja pa je vse bolj peneče divje oblivala mogočne skalne bloke.
Luče
Vsa utrujenost je nenadoma izginila, kajti tukaj je bila dolina, ki se je pred nami odpirala v prvi medli svetlobi mladega meseca, obdajale pa so jo bele, mogočne, skoraj neresnično lepe gole gorske stene Kamniško-Savinjskih Alp …
»Kot v pravljici!«
Okrešelj
Ta pot do koče na Okrešlju se ne da opisati v ozkih okvirjih človeškega jezika. To lesketanje skal, to pršenje slapa, to dušo osrečujoče približevanje vrhov lahko človek le doživi, pri vsakem se drugače odrazi, človeka prisili, da navdušeno vzklika, ga navda s tiho pobožnostjo.
Bilo je čudovito v tej tihi dolini, obdani z visokimi gorami. Oblaki so čisto počasi potovali prek lesketajočih se vrhov Ojstrice, v macesnovem gozdu je dišalo po ciklamah, brusnicah, brinu in alpskih zeliščih, travniki so bili na kratko pokošeni, spominjali so na kratko postrižene glave dečkov, na poljih pa je komaj zorelo žito.
Robanov kot
