»Smo nabavili prve prikolice, enega 1975, 1976 in hajd na morje. To je bilo strašno lepo, da smo imeli neki svojega. Prvo leto brez loncev in kozic, drugo leto so bili tudi lonci in kozice noter in tako naprej. To je vse počasi se razvijalo, brez baldahina, pol je bil še baldahin …«
»Dosti izletov, dosti, dosti teh praznovanj [smo imeli]. Tudi v take kraje, ki posameznica al pa posameznik se ne bi niti nikoli sanjal, da greš. Celo v Črno goro smo šli, dva avtobusa. Oni so naredili cele prireditve. Zvečer igranke, vraga plesi, vse je bilo.«
»Smo bili v Črni gori, smo bili pobrateni z Dugo reso, to je bila fabrika vlaken v Bjelo polje. Pobrateni so bili s Pletilnico v Sežani. Smo šli z letalom in z avtobusi in vse tja dol. Prvo smo bili na Lovčeni, in gor in dol se spustil v Boku Kotarsku, potem smo pa šli v Bjelo polje. Pridemo z avtobusa dol in tam je bila ena vrsta moških. Tam je bila sama moška delavna sila. Smo bile vse kontjente [knj. zadovoljne], ker tiliko poljubčkov nismo dobile. Na večerji so nas posedli, ena ženska in en moški. Ajdi da nazdravimo, so rekli.«
»Jaz sem bila ta zadnja. Sem gledala in sem si mislila, sem videla prvi bot tri poljubčke, ki dajo. In pravi direktor, evo Marta gremo, gremo … in pridem do prvega, ki bi ga mogla poljubit. Sem rekla, dober dan fantje, živijo momci. Vas pozdravim vseh. Nobenega nisem poljubila. ‘A ova ti je prava Slovenka’, so rekli. Vsi z moštaci [knj. brki] in dišali, kot če bit.«
