Poveljnik zavezniške vojaške misije pri glavnem štabu NOV in POS, polkovnik ameriške vojske in poslovnež.
* 16. oktober 1918, Baltimore, Maryland, ZDA
† 7. januar 1999, Garden City, New York, ZDA
James M. Goodwin je postal poznan, ko je revija Life v jeseni 1944 objavila reportažo Johna Phillipsa o partizanskem napadu na železniški most Pogonik, vključno s fotografijami ranjenega ameriškega častnika. Revija Life je v tem času izhajala v nakladi osem milijonov izvodov in so jo brali po vsem svetu.
Med 2. svetovno vojno je bil pripadnik ameriške Office of Strategic Services (Urad za strateške službe) z namenom, da bi reševal zavezniške letalce, ki so bili sestreljeni med spopadi. Poslan je bil v takratno Kraljevino Jugoslavijo, področje Slovenije in Hrvaške, kjer je deloval kot član zavezniške misije pri partizanih, poveljnik zavezniške vojaške misije Flotsam pri glavnem štabu NOV in POS.
19. januarja 1944 je s padalom pristal v Bosni in pripravljal vse potrebno za prihod ruske misije v Vrhovni štab NOV in PO Jugoslavije. Kmalu se je iz Drvarja napotil v Slovenijo. Prepešačil je približno petsto kilometrov in 22. marca 1944 prispel v Semič v Beli Krajini.
O tem je zapisal:
»V sedmih mesecih smo evakuirali več kot 300 ameriških letalcev, ki so bili sestreljeni nad severnim delom Jugoslavije, južno Avstrijo in severovzhodno Italijo. Med njimi so bili ranjeni letalci, ki so potrebovali zdravniško pomoč. Pripraviti smo morali hrano in obleko, nastanitev, vzpostaviti srečanja, poskrbeti za stražo, letalce pospremiti do pristajališča in jih nato evakuirati z letalom. To je bilo izredno težko, saj takrat v deželi ni bilo hrane in varne nastanitve.«
Septembra 1944 se je udeležil napada na most čez reko Savo pri Pogoniku. V tej akciji je med napadom celo prevzel vodstvo manjše skupine partizanov, ko je padel njihov komandir. Napad je bil uspešen, vendar je bil pri tem ranjen zaradi eksplozije granate. Ranjenega so partizani prepeljali najprej v svojo bolnišnico, oktobra 1944 pa je bil iz Bele Krajine evakuiran v Italijo. Po tem dogodku je bil razrešen dolžnosti poveljnika misije pri glavnem štabu Slovenije. Še isti mesec se je vrnil v ZDA.
Sodeloval je tudi v korejski vojni, ki je potekala med 25. junijem 1950 in 27. julijem 1953 kot pripadnik dveh elitnih divizij, 82. in 101. zračno prevozne divizije, ki so ju uporabljali na kriznih žariščih po svetu.
Pozneje je bil eden izmed ustanovnih častnikov Specialnih sil kopenske vojske ZDA, bolj znane kot Zelene baretke.
Kot poslovnež je ustanovil podjetje MIA Associates, podjetje za notranjo opremo s sedežem v Garden Cityu.
Po 2. svetovni vojni je večkrat obiskal Slovenijo, zadnjič ob proslavi 50. obletnice konca druge svetovne vojne leta 1995, ko mu je takratni slovenski predsednik Milan Kučan na sprejemu v vladni palači izročil najvišje slovensko odlikovanje za zasluge in dejanja v dobro slovenskemu narodu sredi najtežjih časov ter za krepitev prijateljstva med ZDA in Slovenijo – Zlati častni znak svobode.
Prejel je tudi Škrlatno srce (medalja se podeli za poškodbe med bojem).
1945 – Legijo za zasluge (za izjemno zaslužno vedenje med opravljanjem nalog in dosežkov)
1946 – Britanski vojaški križec, ki je najvišje vojaško odlikovanje, ki se podeljuje za pogum. Podeli ga kralj med slovesno podelitvijo v Buckinghamski palači.
Upokojil se je leta 1962. Postal je poslovnež in predsednik družbe Christofer Wade iz Road Garden City v državi New York.
Umrl je 7. januarja 1999. Pokopan je bil z vojaškimi častmi na ameriškem vojaškem pokopališču Arlington v bližini Pentagona.
