Mirovna konferenca je plebiscitno ozemlje razdelila na dve coni. Leto dni je bila cona A pod jugoslovansko upravo, zadnje tri mesece pred plebiscitom pa jo je nadzirala plebiscitna komisija. V plebiscitni coni A je bilo prebivalstvo večinoma slovensko, upravno pa je bila razdeljena na velikovško in boroveljsko okrajno glavarstvo.
Uvedba slovenskega jezika v urade in šole in zmanjšanje vpliva do tedaj vladajoče nemške manjšine v tem kratkem obdobju ni uspela v Slovencih zgraditi dovolj narodne samozavesti, ki jo je stoletja sistematično rušila nemška stran. Neugodne gospodarske razmere, pomanjkanje raznovrstnih prehrambenih in drugih artiklov, visoke cene ter povečana policijska kontrola nad prebivalstvom so bile slabosti, ki jih jugoslovanska stran ni znala preusmeriti v svojo korist. Zaprta demarkacijska črta med obema conama je pretrgala gospodarske, sorodstvene in prijatejske vezi, je med ljudmi vzbujala nezadovoljstvo. Takšno stanje je vodilo do povečanja tihotapstva preko demarkacijske črte. Predvsem neopredeljeno slovensko prebivalstvo je bilo zelo dojemljivo za agresivno nemško propagando, ki je življenje v novonastali jugoslovanski državi slikala v najbolj slabi luči.
Pri pridobivanju volilcev sklicevanje na narodno zavest ni imelo odločujočega pomena, kot je upala in bila v določenem obdobju prepričana slovensko-jugoslovanska stran. V ospredje je stopilo več elementov: tradicionalna navezanost na Avstrijo, ekonomsko politični in tudi vojaški moment. Obe strani sta v predplebiscitnem boju uporabili vsa možna sredstva. Vrsta propagandnih plakatov, letakov, časopisnih člankov, zborovanj, podkupovanj in raznih oblik nasilja so značilnosti tega obdobja.
