Brežiška radijska postaja se je najprej avtomatično vključevala v program Radia Ljubljana. V prvih letih delovanja je bilo mogoče Radiu Brežice prisluhniti ob torkih od 16. ure dalje in ob nedeljah od 10.30 dalje. Ob torkih so se v glavnem vrstile govorne oddaje, medtem ko so ob nedeljah brežiški radijci pripravljali bolj pester program. Odpirali so ga predvsem domači ansambli: Bratje Lopatič, Veseli vandrovčki, Dobovških pet, Kvartet iz Brežic in drugi. Tem so se pridružile okoliške godbe na pihala in pevski zbori. Sledile so lokalne novice, nekaj zabavne glasbe in vesti iz življenja in dela brežiške »komune«. Zaporedju objav, reklam in obvestil je sledila oddaja Tribuna občanov. V njej so občani dobivali odgovore na najrazličnejša vprašanja, ki so jih po pošti naslovili na radijski studio. Nedeljski program se je zaključil, ko so bile v radijski eter poslane vse naročene čestitke in pozdravi. Oddajanje je zato marsikdaj trajalo do 18. ure. Ker so bile glasbene želje poslušalcev raznolike, zaloga plošč brežiške radijske postaje pa več kot skromna, sta se Ljubo Šteger in Franc Baškovič pogosto napotila od hiše do hiše in si izposojala plošče. Te sta presnemavala na magnetofonski trak ter tako ustvarjala radijski glasbeni arhiv.
Način dela je narekovala zlasti radijska tehnika, o čemer je bralce Dolenjskega lista v reportaži ob 20. obletnici delovanja Radia Brežice podučila Jožica Teppey: »Delo je bilo pri tedanji tehniki zelo naporno. Oddaje so morali montirati. Vse je potekalo v večernih in nočnih urah. Razhajali so se šele ob petelinjem petju, ob treh ali celo ob štirih zjutraj.« Pri tem je ostalo vse do leta 1978. Montirane oddaje so že pred tem tu in tam popestrili z neposrednimi vklopi v radijski program. »Najboljši je bil prenos z republiške hortikulturne prireditve na grajskem dvorišču v Brežicah,« se je spominjal radijski urednik Franci Hedl, ki ni skrival navdušenja nad uspehom: »Potek smo prenašali z dvema mikrofonoma in dvema telefonskima linijama. Pri mikrofonu na dvorišču je bil Franci Babič, Božena Češnovar pa je komentirala dogajanje iz arkadnega hodnika v prvem nadstropju. Istočasno so prireditev prenašali stanovski kolegi iz Radia Zagreb. V ekipi jih je bilo deset, pripeljali so se z avtom in bili so odlično opremljeni. Spraševali so nas, kaj delamo, in se niso mogli načuditi naši predrzni improvizaciji. Na prizorišče smo namreč prišli peš z vso opremo na ramenih. Oddaja je zaradi akustičnosti grajskega dvorišča uspela bolj, kot smo upali. Samo hvalo smo slišali in Zagrebčani se kar niso mogli načuditi, da se nam je prenos tako posrečil.«