S kmečko odvezo se je pravni položaj kmetov spremenil. Prestali so biti tlačani in graščinski podložniki. Prišli so v neposredni stik z državno oblastjo, postali so občani – državljani. V javnih pravicah pa vendarle še niso bili popolnoma izenačeni s prejšnjimi privilegiranimi sloji in bogataši, ki jih je rodil novi red; še vedno so predstavljali nižjo, najnižjo plast prebivalstva, saj delavski sloj je bil pri nas šele v zametkih.
Ta občutek je večinoma še vedno prevladoval, vsaj v odnosu do gospode, medtem, ko so se med njimi samimi tudi v tem pogledu javljale razlike.
Sam način življenja se še ni spremenil. Savinjski kmetje so obdelovali zemljo v splošnem na stari način, le železni plug je v začetku petdesetih let zamenjal lesenega. Vevnica se je umaknila vejavki, ki je bila že preprost stroj, prav tako kakor slamoreznica. Okrog leta 1880 je mlatilnica, ki so jo sprva stežka vrteli z rokami, začela izpodrivati cepec.
Tudi sadežev sprva še niso menjavali. Pretežni proizvodi so bili: žito, sočivje, zelje, repa, korenje (kot svinjska hrana), detelja (kot živinska krma). Nova rastlina je bil krompir, ki so ga začeli saditi za Marije Terezije. Propaganda zanj je trajala desetletja. Še Bleiweisove novice večkrat pišejo o uporabi krompirja in krompirjeve moke. Krompir je za Savinjsko dolino zaradi prodnatih tal postal zelo pomemben sadež.
V prvih desetletjih nove dobe je bila vinska trta še vedno značilna rastlina, ki je krasila obrobja Spodnje in deloma tudi Gornje Savinjske doline (do Radmirja).
Savinjčani so redili precej goveje živine, svinj in perutnine, a tudi razmeroma mnogo konj, ki jih je poleg potrebe držala tudi tradicija. Odkar so za cesarja Karla VI. v dvajsetih letih 18. stoletja zgradili za povezavo svobodnega tržaškega pristanišča z Dunajem veliko trgovsko (komercialno) cesto, je bil na najej zelo živahen promet. S težkimi vozovi, v katere je bilo vpreženih tudi po 7 parov konj, so vozili tovore proti severu.
Prva desetletja po osvoboditvi od tlačanstva je bila Savinjska dolina v splošnem uboga in skromna, samo kraji ob veliki cesti (Žalec in Vransko) so še napravljali videz premožništva.
Dolino je dvignilo šele hmeljarstvo. Lahko rečemo, da je hmelj docela spremenil njeno podobo. kakor je znano, je hmelj zaradi lupolina, ki ga vsebujejo njegovi listi, neobhodno potreben v proizvodnji piva, čeprav se mu dodaja v prav majhnih količinah. Prvi je v Savinjski dolini leta 1854 začel gojiti hmelj Franc Žuža, lastnik pivovarne. Zasadil je žateški hmelj, vendar s mu poskus ni posrečil.
Trajno je uvedel v dolino hmelj Virtenberžan Josip Bilger, oskrbnik kneza Salma v Novem Celju, ki je hmeljske sadike leta 1871 prinesel iz svoje rodne dežele. Čeprav mu je knez prepovedal, da bi s hmeljarstvom seznanil druge, ga Bilger ni poslušal. V Žalcu je imel mnogo prijateljev, med njimi Janeza Hausenbichlerja. Njemu je Bilger dal sadike in leta 1876 se je na Strelišču v Podvinu pojavil prvi žalski hmeljnjak. Hausenbichlerju so sledili drugi. Kmalu so imeli hmelj vsi Žalčani. Razširil se je hitro po vsej dolini. med prvimi nežalčani, ki so ga gojili, so bili vojaški zdravnik dr. Adalbert Cyppl in slaščičar Jan Hostonsky v okolici Celja, Karel pl. Haupt na Strovsneku in Janez Pauer v Braslovčah.
Janez Hausenbichler se je tako poglobil v hmeljarstvo, da je leta 1861 izdal knjižico »Navod v hmeljariji«.
Sprva so gojili virtemberski hmelj. Ta pošilja svoje korenine do 4 m v globino in v površino 1m2. Srednji pas spodnje Savinjske doline mu je zaradi svoje prodnate sestave tal zelo prijal. Ta hmelj zori pozno, a daje bogat pridelek. Že Bilger je okrog leta 1890 začel saditi angleški golding; na savinjskih tleh se je razvila posebna vrsta savinjskega goldinga, ki je odlične kvalitete. Golding s koreninami ne gre tako globoko, zori 14 dni prej, ima sicer nekoliko manjši donos, je pa proti peronospori bolj odporen. Obe vrsti hmelja slabo uspevata na glinasti zemlji, ker jima začno v preobilni vodi korenine gniti.
Pred prvo svetovno vojno so za hmelj zemljo globoko zrigolali, jo skrbno obdelali ter gnojili s hlevskim gnojem in kompostom. Rastlina je živela do 20 in še več let. Hmelj so sadili na najboljše njive. Pridelek virtemberžana je bil pred vojno 2000 do 2500 kg na ha, dosegli so pa tudi 3000 kg . Goldinga so pridelali v splošnem nekaj manj, vendar je na humusu znašal donos do 2400 kg na ha. Ker domačega gnoja vedno ni bilo dovolj, so ga vozili tudi od drugod, iz Celja in celo iz Maribora.
Po 2. svetovni vojni je bilo najvažnejša gospodarska dejavnost doline še vedno kmetijstvo. Prvo mesto v kmetijstvu je zavzemalo hmeljarstvo, panoga, ki zahteva visoko stopnjo organizacije tako glede pridelovanja, kakor glede preparacije in prodaje pridelka.
Že leta 1946 so celotno hmeljarsko poslovanje združili v Hmezadu (Hmeljarski zadrugi) v Žalcu. Hmezad je skrbel za prodajo, nabavo reprodukcijskih sredstev in lotil se je osuševalnega problema. Leta 1952 so vodstvo poverili Hmeljarskem odboru pri Okrajni zadružni zvezi (ki je imela stik s hmeljarji preko odsekov pri posameznih kmetijskih zadrugah).
Hmezad je obdržal samo nakup hmeljarskih pripomočkov, preparacijo in prodajo pridelkov, hmeljarski inštitut pa se je osamosvojil. Hmeljarski odbor je prevzel izvajanje regulacije. Leta 1956 je vodstvo hmeljarstva prevzela Kmetijska proizvajalna poslovna zveza, ki so ji priključili tudi institut za Hmezad. Leta 1961 je na mesto Kmetijske proizvajalne zveze stopilo Poslovno združenje, ki mu je pripadla koordinacijska naloga, medtem ko je regulacijo hmeljarskega dela v dolini prevzela Kmetijska zadruga savinjska dolina. Leta 1962 je nastalo veliko družbeno podjetje Agrokombinat Žalec, ki ima na področju hmeljarstva nalogo, da poveča družbeno zemljiško posest. Že zdaj je v njegovih rokah okrog 800 ha zemljišč, to je okrog 80 %. Konec leta 1963 sta se Kmetijska zadruga Savinjska dolina in Agrokombinat združila v eno veliko podjetje. Skupna organizacija ima na skrbi tudi druge kmetijske panoge, zlasti živinorejo in sadjarstvo. Skrb za gozdove je prevzelo Gozdno gospodarstvo.
Danes sta v vasi le še dve kmetiji Štrikerjeva in Žonerkova. Obe sta hmeljarski kmetiji, letos so zgradili novo halo za skladiščenje hmelja.
