Različni tipi komenskih gostiln
“V Komnu so bile naštevilnejše turistične gostilne. Zanje je bilo značilno, da so bili njihovi stalni obiskovalci turisti, ki so v Komen prihajali kot letoviščarji ali nedeljski izletniki. Vsekakor pa so se v teh gostilnah srečevali tudi domači gostje. Najpomembnejše komenske turistične gostilne so bile Restavracija in hotel Pasqualin, Gostilna Muka in Pri Labanovih. Turiste je v te gostilne privabljala dobra domača hrana in pijača, velikost gostilniškega objekta, tako v notranjosti kot na dvorišču, in številnost razpoložljivih miz in stolov. Za razliko od ostalih gostiln so tu še prav posebej pazili na red in čistočo, vse mize so imele bele prte, s posebnimi tablicami so prepovedali pljuvanje po tleh /…/, pazili so na higieno stranišč in na čistočo jedilnega pribora. V poletnih mesecih so veliko vlogo odigrala tudi osenčena dvorišča, kjer so se gostje na svežem zraku sladkali z domačimo dobrotami.
Gostilne so bile /…/ bogatejše tudi po notranji opremi. Imele so radio, Hotel in restavracija Pasqualin pa tudi telefon. Za večjo priljubljenost in ustrežljivost svojim italijanskim gostom je lastnica Hotela Pasqualin, Marija Caharija, vedno zaposlovala italijanskega ladijskega kuharja iz Trsta, ki je poznal tržaško kuhinjo. Turistične gostilne so tudi oddajale sobe, ki jih je morala pregledati in oceniti občinska komisija in sanitetna služba. Lastniki so morali voditi register prespalih gostov.
Večina teh gostiln je na dvorišču imela balinarski prostor (zofo), saj je v tistem času balinajanje pomenilo pomembno gostilniško družabno dejavnost. Tu so turisti in domačini tudi kartali in igrali bilijard.
Čeprav je bila gostilniška dejavnost izključno družinska obrt, so omenjene gostilne v poletnih mesecih zaradi številnosti gostov zaposlovale tujo delavno silo; tako domača dekleta, ki so pomagala v kuhinjji, pri natakarskih delih in pospravljanju sob, kot tudi fante, ki so pomagali gospodarju pri nabavljanjju potrebnih stvari za gostilno in delu na polju.” (Fakin, 2002, str. 50–51)
“V Komnu pa se je poleg turističnih gostiln zaradi ugodne cestne povezave z večjimi industrijskimi mesti Trstom, Tržičem, Gorico, Ajdovščino in Idrijo ter zaradi upravnega središča razvila potniška gostilna, kjer so se ustavljali prevozniki in kmetje, ki so svoje pridelke vozili v omenjena mesta. Po tem je slovela gostilna Pri Buži. Včasih je bila ta gostilna poznana kot furmanska, kjer so se ob dolgih poteh ustavljali furmani predvsem iz Postojne in z Gorenjskega, ki pa so v začetku 20. stoletja zaradi gradnje Južne železnice iz dneva v dan izgubljali svoj pomen.” (Fakin, 2002, str. 51)
“Od lege in položaja gostilne v kraju so bile odvisne tudi sejemske gostilne, ki so predvsem zaživele v času lokalnih živilskih in kramarskih sejmov. /…/ Ob sejemskih dneh so v Komnu zaživele vse gostilne, največ gostov pa je zaradi bližine sejma imela gostilna Pri Buži. Na sejme so se lahko gostilničarji pripravili predvsem s pripravo hrane in pijače, kar jim je omogočil točen sejmarski koledar. Ob pričakovanih dnevih so večinoma dela opravili že prej, za pomoč so za lažje delo lahko najeli nove delovne moči. Značilnost sejmarskih gostiln ni bila le gneča ljudi in število živine in vozov pred samo gostilno, temveč je gostilna predstavljala tudi poslovni prostor. Tu so se vršile kupčije, pitje za uspešno prodajo, lahko celo pretepi in drugo.
Poleg navedenih tipov gostiln so bile predvsem v okoliških krajih zelo poznane vaške gostilne, kjer so bili stalni gostje domačini.” (Fakin, 2002, str. 51)
Gostilne so bile /…/ bogatejše tudi po notranji opremi. Imele so radio, Hotel in restavracija Pasqualin pa tudi telefon. Za večjo priljubljenost in ustrežljivost svojim italijanskim gostom je lastnica Hotela Pasqualin, Marija Caharija, vedno zaposlovala italijanskega ladijskega kuharja iz Trsta, ki je poznal tržaško kuhinjo. Turistične gostilne so tudi oddajale sobe, ki jih je morala pregledati in oceniti občinska komisija in sanitetna služba. Lastniki so morali voditi register prespalih gostov.
Večina teh gostiln je na dvorišču imela balinarski prostor (zofo), saj je v tistem času balinajanje pomenilo pomembno gostilniško družabno dejavnost. Tu so turisti in domačini tudi kartali in igrali bilijard.
Čeprav je bila gostilniška dejavnost izključno družinska obrt, so omenjene gostilne v poletnih mesecih zaradi številnosti gostov zaposlovale tujo delavno silo; tako domača dekleta, ki so pomagala v kuhinjji, pri natakarskih delih in pospravljanju sob, kot tudi fante, ki so pomagali gospodarju pri nabavljanjju potrebnih stvari za gostilno in delu na polju.” (Fakin, 2002, str. 50–51)
“V Komnu pa se je poleg turističnih gostiln zaradi ugodne cestne povezave z večjimi industrijskimi mesti Trstom, Tržičem, Gorico, Ajdovščino in Idrijo ter zaradi upravnega središča razvila potniška gostilna, kjer so se ustavljali prevozniki in kmetje, ki so svoje pridelke vozili v omenjena mesta. Po tem je slovela gostilna Pri Buži. Včasih je bila ta gostilna poznana kot furmanska, kjer so se ob dolgih poteh ustavljali furmani predvsem iz Postojne in z Gorenjskega, ki pa so v začetku 20. stoletja zaradi gradnje Južne železnice iz dneva v dan izgubljali svoj pomen.” (Fakin, 2002, str. 51)
“Od lege in položaja gostilne v kraju so bile odvisne tudi sejemske gostilne, ki so predvsem zaživele v času lokalnih živilskih in kramarskih sejmov. /…/ Ob sejemskih dneh so v Komnu zaživele vse gostilne, največ gostov pa je zaradi bližine sejma imela gostilna Pri Buži. Na sejme so se lahko gostilničarji pripravili predvsem s pripravo hrane in pijače, kar jim je omogočil točen sejmarski koledar. Ob pričakovanih dnevih so večinoma dela opravili že prej, za pomoč so za lažje delo lahko najeli nove delovne moči. Značilnost sejmarskih gostiln ni bila le gneča ljudi in število živine in vozov pred samo gostilno, temveč je gostilna predstavljala tudi poslovni prostor. Tu so se vršile kupčije, pitje za uspešno prodajo, lahko celo pretepi in drugo.
Poleg navedenih tipov gostiln so bile predvsem v okoliških krajih zelo poznane vaške gostilne, kjer so bili stalni gostje domačini.” (Fakin, 2002, str. 51)
