Konec dobe peric
V Bizoviku so perice prale mnogo let,
njihov glas se širil je po vsej deželi tej,
prale noč in dan brez počitka so,
da perilo čisto belo bi zares bilo.
Dan za dnem vozile v mesto so perilo ljudem,
in se vračale z zaslužkom; srečne so bile.
Saj so vedele, da za dom skrbe,
da otroci in možje hvaležni so za vse.
Ko pa stroj prišel je v vas,
utihnil zven je peric,
ob potoku utihnil je
klepet deklet in ženic.
(…)
(Pesem, ki jo je v spomin na perice sestavila Mija Šimenc, domačinka iz Bizovika)
Potem ko je bila predvsem zaradi prizadevanj takratnega župana Ivana Hribarja (1851–1941) leta 1890 v mestu končno zgrajena vodovodna napeljava, leta 1898 pa še kanalizacija, so si lahko meščani tudi v svojih domovih uredili posebne prostore za pranje umazanega perila. Mestni prebivalci so si tako svoje perilo lahko začeli prati tudi sami. Hkrati so se pojavila in začela vsesplošno uporabljati tudi razna pralna sredstva (najprej milo, potem pa še različni praški in čistila).
Po prvih povojnih letih je prenašanje in prevažanje perila nadomestilo prevažanje z osebnimi in dostavnimi avtomobili. Spremenil se je tudi način pranja. Pranje v potoku, kuhanje perila v kotlih in druga opravila so zamenjali električni pralni stroji. Ti so še dodatno olajšali pranje perila. V slovenska gospodinjstva so prišli v splošno uporabo v 60-ih letih 20. stoletja in so povsem spremenili dotedanji način življenja.
Preostanek posla so pericam prevzele še uslužnostne pralnice – podjetja, ki so prav tako ponujala storitev pranja – in kemične čistilnice, ki so se pojavile v mestih. Leta 1953 zasledimo v Gospodarskem adresarju glavnega mesta Ljubljane, da sta obratovali dve pralnici: Labod, pralnica, barvarna in čistilnica na Poljanskem nasipu 4 in 6 ter Pralnica na Miklošičevi cesti 34. Leta 1960 pa so storitvi pranja in likanja ponujali omenjeni Labod ter Nada Škofic na Vrtači 3 in Karolina Židan na Pokopališki 5.
Perice, ki sedaj niso bile več nepogrešljive, so počasi izgubile večino svojih naročil, njihova obrt pa je sčasoma povsem ugasnila. Na njih nas danes spominjajo samo še obledele stare fotografije in pa zgodbe, ki jih najdemo v knjigah o življenju v našem glavnem mestu v preteklosti.