Koprske soline

     Človek je naravna obrežna mokrišča, nastala ob izlivih rek v morje, z izgradnjo nasipov, kanalov in plitvih bazenov, preoblikoval v soline. S pomočjo sonca in vetra iz njih pridobiva sol. Soline sestavljajo solni fondi, v katere ob plimi po kanalih skozi zapornice priteka morska voda. Črpalke so nepogrešljiv element solnega fonda, saj z njimi črpajo vodo iz nižjih v višje dele oz. kjer je potrebno tudi v obratno smer. V posameznih bazenih solnega fonda postopoma izpareva morska voda, tako da doseže potrebno zgostitev za nastajanje soli v kristalizacijskih bazenih »cavedinih«.
      Kdaj in kako so nastale soline na severnih obalah Jadrana, ni znano. Iz vztrajnega prizadevanja beneške republike, da bi si pridobila monopol nad solno trgovino na Jadranu, bi mogli sklepati, da so bile soline v naših zalivih že vsaj v 10. stoletju. Prvi viri o solinah so šele iz druge polovice 13. stoletja (Pahor in Poberaj, 1963).
    Območje današnje slovenske obale je bilo še v začetku prejšnjega stoletja posejano s solinami.  Najpomembnejše so bile Piranske soline, od katerih so se do danes ohranile le še manjše soline v Strunjanu in večje Sečoveljske soline. V Izoli so bile soline lokalnega pomena in so jih zgodaj opustili, Koprske soline pa so opustili v prvi polovici 20. stoletja.

    KOPRSKE SOLINE  so nastale  na naplavinah reke  Rižane in potoka  Badaševice (Cornalunga, v dokumentih iz beneškega obdobja imenovan Fiumisin). V spodnjem toku reke Rižane so nastale večje, ankaransko-srminske soline, ob izlivu potoka Badaševice  v Stanjonski zaliv (med nekdanjim Levjim gradom, mestom in staro semedelsko cesto) pa so nastale manjše semedelske soline. Zaradi neposredne bližine Kopra so bile navadno imenovane kar koprske soline (Bonin, 2009).
      Po zatonu Beneške republike so začele propadati tudi soline v Kopru. Dokončno opuščanje solin je bilo opazno konec 19. in v začetku 20. stoletja, dejansko pa so koprske soline prenehale z delom leta 1912. Med obema vojnama so plitvine polagoma izsušili. Okoli Srmina so nastala rodovitna polja, v depresijskem območju Kopra pa so bile z dodatnim zasipavanjem po drugi svetovni vojni pridobljene nove zazidalne površine. Z regulacijo rek, odvodnjavanjem (osuševalnimi kanali), nasipavanjem in osuševanjem močvirja je večino mokrotnega terena, ki so ga nekoč pokrivale soline ali pa morski zatoki, sedaj osušeno.
    Danes je na predelu nekdanjih semedelskih solin speljana glavna prometna povezava nekdanjega otoškega mesta z zaledjem, od obsežnega Stanjonskega zaliva je ostal od leta 1998 dalje zaščiten Škocjanski zatok, del nekdanjih ankaransko-srminskih solin pa zavzema Luka Koper (Bonin, 2009).