Pisma, ki sta si jih pisala Karel Dobida (prevajalec, umetnostni kritik) in Albreht, imajo večjo osebno noto in sta si jih pisala kot kolega. V NUK-u so ohranjena pisma iz let 1916 do 1918 – torej predvsem v letih, ki jih je Albreht preživel po raznih zdraviliščih.
»V splošnem me je vojskovanje precej deprimiralo in oslabilo.« Kakor lahko razberemo, je vojna izkušnja dodobra zaznamovala njegovo pisanje: »Pišem po malem. Nimam še oblike za misli. Veš, to je čudna stvar, če si čisto zdrav, pa naenkrat stopi smrt predte! S par koraki bi se ji lahko izognil, pa ne smeš. In potem tista beda, ki smo jo zrli tam zunaj in vsa tista groza – za vse to bo treba drugačne forme kakor če si n. pr. par let cinglajš o črnih očeh, rdečih ustnih in belih rokah …« (21. 3. 1916, Budejovice)
Zato je svojemu prijatelju skorajda zavidal brezskrbno študentsko življenje: »Ali pojdeš na Dunaju k prebiranju? Blagor ti, da lepo v sobi smeš gledati, kako svet nori. Noreti z drugimi vred je hujše od vic in pekla …« (3. 5. 1916, Oberplan) Izkušnja vojne pri njem pušča grenak priokus tudi v njegovem pisanju:
»Vojska – to je dogodek, ki ga je treba šele preživeti. Vse, kar smo videli, živeli in čutili tam zunaj: napori, boji, pomanjkanje, stradanje – to so stvari, ki danes zvene v listih zelo, zelo banalno. Sicer je vse to morda podlost in bestijalnost – vendar leži v tej stvari toliko železne lepote, da zasluži v literaturi spomenika. Toda za vse to je treba miru. Ko pride človek s fronte, se skoro ne pozna več.« (22. 10. 1916, Lassnizthöhe)
Prijatelju iskreno izpove misli in dvome o lastnem talentu:
»Z verzi se po malem vedno še bojujem – v januarjevi št. ‘Slovana’ jih pride nekaj na svet. Od časa do časa me vedno prav pošteno prime dvom nad lastno močjo in takrat kurim na metre in na vatle. Če odlezem še enkrat na bojišče in izgnijem, literarne zapuščine za menoj k sreči ne bo nobene. Le – kar je tiskanega, ‘vpije’ – za eno in drugo mi je zelo žal, da sem spustil v beli svet – a kaj se hoče! Včasih ima človek pač slabe momente. Neredko sklenem prav trdno, da opustim pisateljevanje, a končno me vendar vsakokrat premaga skušnjava. Najbolj smešen se zdim sam sebi, kadar pridem do kake res dobre beletristične knjige in potem primerjam svoja ‘dela’.« (20. 1. 1917, Lassnizthöhe)
V zvezi s lastnim pisanjem je pogrešal iskren odziv:
»Zadnji čas sem se začel pečati tudi s kritiko in sicer iz prej egoističnih namenov. Rad bi namreč, da bi mu ljudje povedali odkrito, kaj mislijo o meni, kadar izide moja knjiga.« (Gradec, 27. 3. 1917)
Kar nekaj časa je preživel tudi na Koroškem, kjer si je našel tudi nevesto:
»Po lepi Koroški mi je dolgčas. Za časa mojega bivanja v tem zavrženem kotu Slovenije se mi je priljubila ta zemlja kakor nebogljeno dete. In rad imam te ljudi z vsemi njihovimi nesrečami in nadlogami – kaj bo žnjimi?« (Neustift, 2. 4. 1918)
